venkaj (101)

ženitve ne bo nič; da se imajo godci pri ti priči	venkaj	iz graščine pobrati; da si ti nesramen goljuf	A
starih, majhnih laži sčasom mlade, velike resnice	venkaj	rasejo. Zato je tolikanj resnic.	A
tatínskih očeh en fant notri sedi, kateri v mene	venkaj	strelja. No, kako ti to dopade?	A
je dejala, »ker jih sinoči niste postavili	venkaj.	« »Oh,« je menil Petan, »saj jih lahko osnažim	A
lastni hiši. Še pred kratkim so mu bežale misli	venkaj	v okolico, zdaj bežijo vanj, se zbirajo in zgoščajo	A
opoldne do večera, pa jih je gnala zvedavost	venkaj,	da vidijo, koliko se je zid že premaknil. Pa	A
odmašil sod, da pogleda noter, pa je prestrašena	venkaj	šinila miška, zadela je župana ravno v brk in	A
vtaknem v luknjo, da boš črn in višnjev, preden	venkaj	prideš.Da boš pomnil škrica zalitega!«	A
»Le pustite, mamica, bo že ata pospravil in	venkaj	nesel. Mamica pa bo zdaj legla, časopis bo čitala	A
nikogar ni izpustila, kdor ji ni pravočasno ušel	venkaj	...In takih je bilo dokaj!	A
zasukala od ogledala k vratom, jih odprla in	venkaj	zaklicala: »Fini!«Tako je bilo ime najnovejši	A
ga že utegnete do . / . / stran 290 . / biti	venkaj.	Naše poboljševalnice niti sam ne hvalim, po starem	A
umetnost kratkomalo ne priznava. Pa sem stopil	venkaj	in sem bil priča sledečemu dogodku. Od daleč	A
ima gospod avtor svojo pisarno, in me je vrgel	venkaj.	Na jeziku mi je bila skromna želja po majhnem	A
bogat življenjskih izkušenj in me je bil vrgel	venkaj.	Jako me je zanimalo spoznati pisatelja, ki ima	A
pišem ta podlistek, sedim pri oknu in gledam	venkaj.	Zunaj dežuje.	A
tedne si devajte obliž na možgane, tisti, ki	venkaj	vleče ‒ dobro da Vam bo storilo!Poskusite!	A
skozi levo pa z brutalno silo pihnilo, da je	venkaj	zletel ves naboj na pod ali v steno ali celo	A
Potem sem pa skočil iz postelje, odprl okno in	venkaj	zagnal knjigo s smrdljivim pijancem, venkaj	A
venkaj zagnal knjigo s smrdljivim pijancem,	venkaj	v Ljubljanico. Pa me je tisti hip zadušilo	A
Povedo naj, kje da imajo one letnice!	Venkaj	z njimi!Na primer letnico 1600, kar na dan z	A
sedaj prodajajo za tobak. In že sta dva stopila	venkaj	in sta pod pazduho pripeljala tretjega gospoda	A
bo na varnem, odtod ga ne dobi živa duša več	venkaj	ne v izvirniku ne v prepisu, za vse veke bo	A
kandidiral in da mu poslanstvo že pri vratu	venkaj	maha, tako ga je sit! To se mi je čudno zdelo	A
nikoli dosti, ker je na drugi strani zopet	venkaj	letel. Potem da je zapazil zmoto in dal kalfi	A
pomaga. Dejal je, da ti ljudje iz svoje duše	venkaj	slikajo in jim je duša polna čudnih figur in	A
prtljažnem vagonu na tleh in noge so jima visele	venkaj!	Le izkušeni železniški delavci s proge imajo	A
taborjenja: na tleh sta sedela in noge so jima visele	venkaj	iz vagona, in koder so mimo privozili, vse ju	A
Skozi redko zaveso na koncu zofe se zastrmim	venkaj,	v temne sence starih kostanjev za cesto, svojih	A
tihi pomenek s samim seboj in spet pogledal	venkaj.	Misli so mu že bile drugod, oči pa so obstale	A
petdesetih letih. Ko je Grbec stopil malo	venkaj,	se je župnik opravičeval: »Žal mi je, da me	A
Domislek mu je bil tako všeč, da je kar stekel	venkaj.	Majnhalm se je nasmehnil Emi in ji rekel: »Hvala	A
letela vanj. »Vroče ... zatohlo ... ali ne bi šli	venkaj	... na zrak ...?«	A
v najgloblji grajski ječi!« »Ko boš prišel	venkaj	ti!Saj ti jo je gospod Henrik obljubil včeraj	A
široko ustopiti, sicer bi me bila podrla ali pa	venkaj	izpehala.« »Klena je videt, res; tudi	A
samostan vse pozabi, vse odpusti; le tega, da ste	venkaj	izmamili tudi gospoda Kuralta, vam še ni odpustil	A
pater zdravnik hudo pogledal in obe zapodil	venkaj.	»Zunaj tulita, bolnika mi pa na miru	A
odmeknil roko in se z Matevžkov tiho pomeknil	venkaj.	»Ali je hudo?« je v veži predenj omahnila	A
rešite!« jo je zmoglo v jok. »Ali mi ne pojdeš	venkaj,	cmera neumna?Kaj bi ga rada zbudila?« jo je	A
ima pater Tonček v rokah?« Menih je prišel	venkaj	in se vzdihujé tudi sam spustil na bukov rkelj	A
oknu, kakor bi prosil, da bi gospodar prišel	venkaj.	Kar ti je čudno, kakor pod zemljo, zabobnel	A
ljudi. Opat je mignil, brat vratar je skočil	venkaj.	»Pater opat, pater opat!« je precej	A
zvemo, kaj je,« je opat rekel in šel z menihi	venkaj,	za njimi pa Buzet s svojimi. Vpitje	A
Kdo je?« ga je dregnilo. Bušil je	venkaj.	II.	A
domislil česa važnega, mignil Trlepu in šel	venkaj;	ta za njim, pa nič rad ne. »Jehata, gospodar	A
a ko mu je gospodar pokimal, je urno mrknil	venkaj.	Gospod Ambrož se je smehljal za njim.	A
samo v pražnje hlače še brž skočim!« je bušil	venkaj	in se kmalu kmalu vrnil. »Kakšen pa si?« se	A
velel, »dopovej ji zlepa, da jo bom zapodil	venkaj,	če bo še dalje delala zdrahe.« »Vidiš, tako	A
močmi ‒ da, strah ju je bilo ... Trlep je stopil	venkaj.	»Ti, mati,« je v kuhinji ogovoril ženo, ki se	A
ki hodijo noter; kdor je že notri in pride	venkaj,	nama nič ni mar.« »Spala sta, ko sem šel noter	A
konja in se ustavil pred Štepičevo domačijo.	Venkaj	je pritekla Ančka.»Očeta ni doma, na Primskovo	A
Prej sta silila noter, zdaj bi že rada spet	venkaj,	« je Šimen posumničil.»Kdo sta vendar?«	A
zahreščala in pala s tečajev. »Vstani, pridi brž	venkaj,	odtod pojdeš!« je deseti brat tiho poklical	A
dotipal nož in zarenčal, deseti brat je skočil	venkaj.	Ob Petru Klepcu je Kablič tresoritil, kakor	A
veliko sočutje, vendar mu je mignil, naj pride	venkaj.	»Kaj se držiš kakor veliki petek!« ga je zunaj	A
boste laže hodili,« je Radoh dejal in zavpil	venkaj:	»Tončka, žvižgaj, ko točiš, sicer nič ne ostane	A
vedečen, kaj ste napletali z opatom.« Stopili so	venkaj.	Iz kuhinje je stopila Tončka ...	A
Kdor misli drugače, naj pove, da ga poženemo	venkaj!	« »O, pijmo, veseli bodimo in ženske ljubimo	A
se niso premaknili. Tako je pater opat stopil	venkaj,	menihi pa za njim. »Kdo ste, ki kalite samostanski	A
zlahka zvleče izza mize do vrat ter ga sune	venkaj.	Krčmar, ki se pri vsem tem ni ganil, dejal je	A
debela hrastova vrata naredil, da se iz hiše	venkaj	nobena besedica ne sliši.Zakaj, da se v hiši	A
mize spravi črepinje, pobriši in izkidaj se	venkaj,	« priganja gospod Krševan polovino svojega srečnega	A
v hišo po trske, kaj-li vraga, in ko je šla	venkaj	iz hiše, zdelo se mi je, da mi je pomuznila	A
zopet natihoma vrata odpró, plaha deklica pride	venkaj,	stopi tiho na tnalo, posluša, ni li nikjer nikogar	A
Tuj hlapec je našega vranca odpel in ga žene	venkaj.	Jaz sem mu rekel, naj ga pusti, pa me je hudo	A
najbližji pri vhodni luknji, koder se je debel dim	venkaj	valil in koder so ven in ven prihajali in odhajali	A
pravim. »Ne utegnem,« odgovori neprijazno in gre	venkaj.	Valpet pri tej priči vstane in gre za	A
na leščerbi, ki nad mizo visi, ter ide potem	venkaj	v hlad pred hišo na klop sest.Lepa svetla noč	A
sem se bil enkrat vgozdil v gnečo, nisem mogel	venkaj	in, ko bi se bil ven zril, bati se mi je bilo	A
stisniti k sebi; ‒ obstal je pri oknu in zrl	venkaj	v krasno poletno noč. A nagnil se je vendar	A
Kam pojdeva?« vprašal je Vran onkraj mostu. »	Venkaj,	venkaj iz mesta ‒ tja proti onim goricam.«	A
pojdeva?« vprašal je Vran onkraj mostu. »Venkaj,	venkaj	iz mesta ‒ tja proti onim goricam.« Kmalu sta	A
kozarca vina; potem se je obrnil v stran ter zrl	venkaj	skozi okno na široko cesto, kjer je veter vzdigal	A
ni iz sobe. A potem je moral po svojem poslu	venkaj	v bližnjo hribovsko vas. Malo potem je prišel	A
»A kje je, kje je?« Hotela je mimo župnika	venkaj	iz sobe. »Ostanite!« velel je oni še vedno osorno	A
do konca drevoreda v dolini in, ko je stopil	venkaj	na plano, ugledal je hipno pred seboj baronico	A
klobuk je imel že itak na glavi ‒ in ušel iz sobe	venkaj	v mrzlo zimsko noč, v sneg in burjo, ki je ostro	A
široko, vedno toplo peč, a potem skoro, skoro	venkaj	v hladni vrtič okrog bližnje cerkvice svetega	A
Planjavka ostala v sobi; otroci in posli so bili šli	venkaj	po opravkih, ki so si jih kar izbirali. Nekoliko	A
in po mestu bode šel tih pogreb. Nesli bodo	venkaj	v tiho, črno zemljo starega penzionista, dosluženega	A
pogrešala skrbnega vrtnarja, ki bi jo bil presadil	venkaj	v široki, daljni svet. Leta so potekla, iz fanta	A
bodejo poželi; mene poneso pa štirje črni moži	venkaj	v črno zemljo! Bílo je polnoči.	A
kimal je ta zadovoljno. »Sedaj pa pojdiva lepo	venkaj,	ti naprej, kakor se spodobi, he, he ‒ in jaz	A
Previdno je odprl kamnita vrata in je pokukal	venkaj.	Zagledal je pred sabo jarek, ki se je vzpenjal	A
Kekec je postavil svetilnico na tla in je stopil	venkaj	na prod.Še enkrat je pozorno posluhnil, potem	A
brizgalnico. Spočetka smo jo vlekli večkrat	venkaj	k potoku in pobrizgali za vajo vse domače strehe	A
ni nič več dejal, ker sem jo naglo potegnil	venkaj!	« »Oh, luknja, luknja!« je zatarnala Švedronova	A
iz mreže streh in kadečih se dimnikov daleč	venkaj	preko ravni razsežnega ljubljanskega polja do	A
nagostil, je izvabil mačka s kosom mesa skrivaj	venkaj,	ga rahlo vzdignil in nesel dol v skladalnico	A
ki bliskoma skoči iz košare skozi odprto okno	venkaj.	»Moj muc!	A
izbina vrata odpró, Mica pečo v rokah stopi	venkaj	in z besedami: »Mati, jaz grem k teti v M.,	A
začnemo dihati. Jaz skočim izza mize in hitim	venkaj,	vendar kako se zavzamem, ko več tujih ljudi	A
stranski žep pruštofa tako, da živo pisanje voglov	venkaj	maha.Tilka, ki se ni nikdar ti šegi vaških gizdalino	A
komolcev globoko v . / . / stran 62 . / zemljo in	venkaj	ni mogel priti.‚Čakaj, čakaj,’ tako je dejal	A
je zlezla iz svojega kota in počasi plezala	venkaj.	Na cesti je ležal konj, prav pred vozom.	A
jokajočega Tončka iz postelje in zbežala z njim	venkaj,	medtem ko se je Pavlovec v hiši pobiral s tal	A
je zaslišal ženo v kuhinji, je prišel še on	venkaj.	»Ti, menda sem bil včeraj malo vinski,« je dejal	A
druge se ni menil. Naenkrat je vstal in odšel	venkaj,	ne da bi bil kdo to opazil. Težko je stopal	A
mašo pel." Galjot poseže v torbico, / Prinese	venkaj	prstan zlat: / "Oj nesi moji hčeri to, / Ki	C
Chaplin se je skril še globlje v svoj sedež.	Venkaj	so kukali le še črni kodrčki.Ekshibicionist	D

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani