Ko tako molčé sedimo krog mize, se zasliši voz ropotati proti hiši in z besedo: »No, zdaj so tukaj!« vsi lažje začnemo dihati. Jaz skočim izza mize in hitim venkaj, vendar kako se zavzamem, ko več tujih ljudi zapazim okoli voza! »Kje so pa oče?« izustim in skočim proti vozu, vendar me zadrži nekdo za ramo in glas, katerega spoznam za Blažetovega, mi pravi: »T... nekaj prav žalostnega boš zvedel.«