Mati so na ognjišče naslonjeni žalostno stali; pomignejo mi in mi s tihim glasom rekó: »Nikar ne hodi v hišo, oče so močno jezni.« Komaj to izrekó, se izbina vrata odpró, Mica pečo v rokah stopi venkaj in z besedami: »Mati, jaz grem k teti v M.,« zgine iz veže. Jaz sam ne vem, iz katerega namena hočem iti za njo, vendar mati me pridržé rekoč: »Pusti jo, naj gre; ravno prav, da očetu za en dan ali dva pride spred oči, s tem jih bo najbolj potolažila.«