svetilka (527)

Prižgite luč!« Na stopnicah se prižge baterijska	svetilka	in sveti po dvorani, v kateri v hipu nastane	A
Večer. Na mizi spredaj	svetilka	in čaše. Za mizo Vogrin, Schwaiger, Fertinc	A
Zvečer; na levi mizi sveča, na pisalni mizi	svetilka	L o j z k a stoji ob mizi na levi in naliva	A
vse strani; globoko v koridorju visi ob zidu	svetilka	in sveti komaj toliko, da se vidi obraz človeka	A
velike. Na mizi pred njim nizka, zaspano brleča	svetilka	s senčnikom, nerodno zlepljenim iz sivega papirja	A
vém. Obadva sedita na Poljančevi postelji;	svetilka	na nizki mizi, tako da jima ne sveti v	A
Na sredi okrogla miza s stoli in fotelji.	Svetilka,	ki stoji na mizi, je slabo privita in skozi	A
j a n e c za srednjo mizo; na mizi prižgana	svetilka	POLJANEC pripoveduje: ...Šla je z njim,	A
kakor . / . / stran 111 . / kresnica bo opletala	svetilka	ob tolstem bedru.Tako jo boš spoznal.	A
POPOTNIK plane od leve: Postava se ziblje,	svetilka	ob bedru! PETER ogrne Jacinto:	A
kamenim deva oltarjem kleči... Raz obokani strop pa	svetilka	visi, vsa v rožah je lurška Devica. Pa podgorska	A
velikega: Sonce ‒ človek. . / . / stran 139 . /	Svetilka	ob cesti Kaj bi bil človek, če ti je težko biti	A
če ti je težko biti človek? Postani obcestna	svetilka,	ki tiha razseva svoj sij na človeka. Naj bo	A
dober, temu človeku, in nepristranski kakor	svetilka,	ki tiho obseva pijančev obraz in vagabundov	A
vagabundov in študentov na cesti samotni. Bodi	svetilka,	če ni ti mogoče biti človek; ker težko je biti	A
pomagati pa bi moral tisočerim. Bodi zato obcestna	svetilka,	ki sveti tisoč veselim v obraz, ki sveti samotnemu	A
obraz, ki sveti samotnemu, blodečemu. Bodi	svetilka	z eno lučjo, človek v magičnem kvadratu, z zeleno	A
kvadratu, z zeleno roko znamenja dajoč. Bodi	svetilka,	svetilka, svetilka. Klic Zakaj umiraš na belem	A
zeleno roko znamenja dajoč. Bodi svetilka,	svetilka,	svetilka. Klic Zakaj umiraš na belem stopnišču	A
roko znamenja dajoč. Bodi svetilka, svetilka,	svetilka.	Klic Zakaj umiraš na belem stopnišču?	A
okoli polnoči stopil v izbo. Majhna okajena	svetilka	je brlela na mizi.Zaman sem iskal postelje v	A
vežo, ki jo je za silo razsvetljevala oljnata	svetilka	v okencu.Pogledal sem v kuhinjo, ki je bila	A
na večer je neprijetno. - V kuhinji že gori	svetilka,	skozi odprta vrata pada pramen luči do vodnjaka	A
papirčki in zapisnik, je potolčena električna	svetilka,	ki ne gori, ker se iz nje cedi zvodenela baterija	A
zlomljena svetloba, taka brleča, rjavkasta	svetilka	v sredi, to je prvo, kar vidi, potem pa ga hrapavi	A
svetlobe, ki jo toplo širi lepo izdelana oljna	svetilka,	tridesetletni učitelj angleščine in njegov dvajsetletni	A
Receptorja prosi, naj mu razloži, kako deluje takšna	svetilka.	Oni se vprašanju ne čudi, je že v takšni službi	A
odprte oči lije snop žareče belkaste svetlobe.	Svetilka	je na mizi, mnogovatna električna moč sije iz	A
mi je vse šlo pred očmi, kar vrtelo se je,	svetilka	na stropu in vsa ropotija, vmes pa podobe.Videl	A
svetlobe. Na pisalni mizi je gorela namizna	svetilka	in sijala na en sam list, ki je ležal sredi	A
spodaj v veži. Ta podoba prazne ulice, tista	svetilka	na koncu, ta neskončna prazna ulica s svojo	A
gre naprej in naprej, četudi je tu že znana	svetilka	in malo naprej, noter, le dva, tri korake velika	A
prepiha v veži spodaj, je Kostrin videl, da ulična	svetilka	kar dobro osvetljuje prostor. Ob steni je stala	A
slabotni svetlobi, ki jo je metala neonska ulična	svetilka	v prostor, razbral na mizi drobne postavice	A
Bil je večer; nad Premčevo mizo je brlela	svetilka	in razsipala več dima krog sebe nego luči.Za	A
jih plačam deset, če ne ostanem mož beseda.«	Svetilka	na mizi je začela pojemati; razgovor je zastajal	A
je prišel Gašper domov. V sobi je še gorela	svetilka,	in Jerica je sedela pri omreženi postelji svoje	A
je v pivnico, kjer se je že kadila zamazana	svetilka	in z nekako rjavo lučjo obsevala stene in kote	A
komaj ganiti. Na ulicah je stala pred oknom	svetilka,	ki ima dolžnost, razsvetljevati temo, ali za	A
noč in se več meriti ne da. Na omarici brli	svetilka,	obenem ura, a nima ne časa ne svetlobe za njune	A
vhodom v hišo, pod nadstrešjem, je pritrjena	svetilka,	viseča luč na vinjeti iz kovanega železa. Sanjalo	A
prècej pri stopnicah, kjer je na oglu brlela	svetilka,	ki je razsvetljevala hodnik in pa druge višje	A
padla s kredence svečnika in je ugasnila viseča	svetilka	‒ ali dimnik se ni porušil in še danes obžalujem	A
najbridkejšim mukam in nevarnostim mrkega obupa!	Svetilka	ob postelji se sveti v sumljivi bleščobi.Povoham	A
sumljivi bleščobi. Povoham svetilko ‒ nh, nh ‒ nak,	svetilka	je nedolžna kakor novorojeno jagnje. Grem z	A
resnično jako nujna, kajti čim jo je dobil, je	svetilka	gorela neprenehoma šest ur in je srečno dogorela	A
med dlani. Poleg njega je revno brlela hlevna	svetilka.	IX Ančka se je vsa tresla, ko je smuknila iz	A
levici, izpod nje je visela na sredincu majhna	svetilka,	v desnici je držala molek.Ko je Lojza zaslišala	A
skodelo v zveličanje.« Sužnja se je pomirila;	svetilka	na hodniku je razsvetlila evnuhovo lice in Cirili	A
posinjela polt na suhem licu. Vse noči je gorela	svetilka	v njegovi sobi in vsako uro mu je silenciarij	A
»Mila moja, najmilejša ...« Cestna	svetilka	nad ulico. Zagugal jo je zgodnji veter, ki se	A
škripajoče oknice. Pod stropom je še vedno brlela	svetilka	in se čisto narahlo pozibavala.Njena svetloba	A
pokaže tik pred njim - kakor izza zavese - ročna	svetilka,	za njo pa Janez. Prijatelja zastrmita	A
drevesom skritim zasledovalcem. Žepna električna	svetilka	zaigra ter obsveti prestrašeno lice Miklausinovega	A
vojakov zavihti na podstavek pred lino, zaigra	svetilka	in obsveti duplino. »Stoj!	A
rosnem steklu, iz sivih sten je izstopila vlaga,	svetilka	se je zibala na stropu in zdelo se je, da bledí	A
vlažne stene so se zalesketale in razširile,	svetilka	je vzplamtela v rožnatem svitu ... niti sam pesnik	A
gromečimi koraki od stene do stene, da je žvenketala	svetilka	na stropu. In njegove besede, -- sama navadno	A
duri samo priprte, če bi bila zunaj pred pragom	svetilka	prižgana.Bolj naglas so govorila zaklenjena	A
mizo, oče, mati in sestra. Na mizi je gorela	svetilka	in njena prijazna luč je sijala na obrazih.	A
sedeli mati, oče in sestra. Na mizi je stala	svetilka	in je sijala na obraze, da so bili lepi in svetli	A
žakljevino. Pred seboj na mizi, kjer se dimi dremotna	svetilka,	ima tobak, pipo in steklenico žganja.Peč je	A
Treba je, da uredim svoje svari. Na mizi gori	svetilka	in po stropu in po stenah se raztezajo dolge	A
Glasila pa se je iz kuhinje. Na mizi je gorela	svetilka,	za mizo so sedele vse tri: gospa Mici, gospodična	A
za ovinkom, klanec za klancem; tu in tam brlí	svetilka	takó bledo in zaspano, kakor da vsak čas ugasne	A
podobo Jezusa v jaslicah pa je brlela majhna	svetilka.	Veján je ležal kakor po navadi tiho na postelji	A
redkokdaj nagne glavo, da bi poslušal. Že gorí	svetilka	na mizi, sence se gibljejo po sobi, debela ženska	A
Mračiti pa se ni hotelo tisti večer; obvisela je	svetilka	na nebu in nikogar ni bilo, da bi jo upihnil	A
v izbo nekako plah; čaj je bil že na mizi in	svetilka	je gorela.Postal je pred durmi, premeril me	A
Toda v izbi je toplo; z mirnim plamenom gori	svetilka	na mizi.Zunaj se bliža mrzla, nepokojna noč	A
je omenil z zlovoljnim glasom: ”Kako, da gori	svetilka	pred to hišo?Kaj bi ne bilo boljše, da bi gorela	A
videl, da stoji sredi izbe. Pozno je že bilo,	svetilka	je gorela.Pred svetilko je sedela mati in je	A
Klečali so po kotih, vsak pred svojim stolom;	svetilka	na mizi je bila globoko privita, v izbi je bil	A
bil pa je truden, da bi zaspal na kamnu.	Svetilka	je bila že privita, izba mračna, vsi so klečali	A
V kotu pod razpelom je sedela mati za mizo,	svetilka	je gorela zaspano, olje je pohajalo.Tam zadaj	A
stropa je visela na srebrnih verižicah srebrna	svetilka,	razsvetljevala je veliko podobo Matere božje	A
hudobno je gledala mati. Sedela sta za mizo,	svetilka	je gorela med njima.Oče je izpregovoril besedo	A
stisnilo se je in je zabolelo... Dà, tam na mizi gori	svetilka	zaspano, pozno je že, morda že polnoči.Na postelji	A
celo ponoči, ko je sedela za mizo in je gorela	svetilka,	zunaj pa se je že dvigala meglena zora, je bil	A
nočna procesija, tu tam se je zasvetila dremotna	svetilka,	razsvetlila je uboga majhna telesa, zavržena	A
bolnemu?« Skrbela je in je delala, morda vso noč,	svetilka	je gorela zaspano, rdeče težke trepalnice so	A
Zunaj je bila še črna noč; gorela nama je	svetilka.	Vselej, ko sem premeril izbo, sem stopil k odprtemu	A
in so vlekli Anko s sabo. Na mizi je gorela	svetilka.	Blizu vrat sta se tiščali ob zidu sestri in sta	A
Sedela sta zvečer v izbi, zaspano je gorela	svetilka.	Sklanjal se je nad knjigami, luč mu je svetila	A
duri; zaradi malenkosti se je bilo pričelo --	svetilka	ji je bila padla na tla.Bog vedi, kaj, in takrat	A
postava, ki je takoj zopet izginila v ozadju.	Svetilka	je stala najbrž precej daleč od okna, morda	A
lahko po vsej ulici navzdol; tu pa tam je gorela	svetilka;	ono pijano petje se je izgubilo v daljavi.	A
vsi svoji širini. Tu pa tam je stala ob ulici	svetilka	in obsevala nizke pritlične hiše.Zašel sem bil	A
Nikdar dotlej je nisem videl tako natančno;	svetilka	je bila blizu okna in ona je obračala proti	A
preko koridorja. Od stropa je visela zamazana	svetilka	in par zaspanih, rdečih žarkov je dremalo na	A
v sanjah videl?“ Vse drugo za sivo meglo, še	svetilka	je gorela zaspano, kakor iz daljave; le beli	A
Pozna je že noč, gospod Jareb, glejte, in tudi	svetilka	že skoro ugasuje ...“ Jareb se je nasmehnil	A
nasmehnil samo na eni strani ustnic. ”Pa če ugasuje	svetilka,	zakaj bi ne ostal?“ Nasmehnil se je, toda	A
odbila že dve čez polnoč. Na mizi je gorela	svetilka	s širokim, modrim senčnikom, in tuintam, na	A
sem se v suknjo. Pred mano na mizi je gorela	svetilka.	Mislil sem Bog vedi kam, v stare, nelepe	A
”Dober večer, Matilda!“ V izbi je gorela	svetilka	tako dremotno, da je razločil Štefan komaj beli	A
prešernosti in zadovoljstva. Ob postelji je gorela	svetilka	z medlim plamenom in žarki so se igrali po rdečih	A
zakričal ali zastokal. Od stropa je visela	svetilka;	gorela je že rdeče in dimasto ter je ugašala	A
še tretja; strop je bil nizek in črn, rdeča	svetilka	je visela od njega, ali svetila je komaj, da	A
je in zazdelo se mu je, da se je celó zaspana	svetilka	sama vzdramila ter se začudila. Grešniki	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 301 401 501 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani