Prijela se je časih za glavo z obema rokama, ovila si je moker robec okoli čela. Ali takrat ni bilo nikoli solze iz njenih oči, tudi ne vzdiha iz njenih ust; celo ponoči, ko je sedela za mizo in je gorela svetilka, zunaj pa se je že dvigala meglena zora, je bil nasmeh na razpaljenih ustnicah... Malči ni mogla zaspati, ker jo je skelela rana in takrat sta se razgovarjali resno, s šepetajočim glasom.