Roka se je dotaknila tipke, in samoten glas, kakor iz daljne daljave, se je zazibal v zraku, padal je polagoma, izgubil se tja dol v tem. Iz temè se je svetlikala luč; visoko dol od stropa je visela na srebrnih verižicah srebrna svetilka, razsvetljevala je veliko podobo Matere božje, ki je segala od stropa do oltarja. Mati božja, v dolgem, sinjem, z zlatimi zvezdami posutem plašču je stala na zemlji, bleščeča bela noga je gledala izpod zlatoobrobljenega plašča.