Toplo je v izbi, mehka zadovoljnost spreleti človeka, kakor ljubkovanje nevidne roke, če se ozre proti oknu; snežinke padajo na motno steklo in se topé, po tenkih strugah podrkavajo drobne kaplje navzdol; zapiha veter, v visokem, gostem vrtincu sevzdignejo snežinke, okno vztrepeče. Toda v izbi je toplo; z mirnim plamenom gori svetilka na mizi. Zunaj se bliža mrzla, nepokojna noč, brez zvezd, brez ljubezni; gorjé popotniku!