Jaz vidim, kako odpiraš duri v tisto preteklost ... ali jaz te zasačim, primem te za roko, ki bo komaj šele izpustila kljuko ... zasačim vaju, kadar bosta sama ... jaz moram vse videti, vse slišati, vse, vse!“
Sedela sta zvečer v izbi, zaspano je gorela svetilka. Sklanjal se je nad knjigami, luč mu je svetila naravnost vobraz.