Vzravnan, resen in dostojanstven je stopal po tlaku, ni se ozrl nikamor, šel je resen in dostojanstven mimo hiše, kakor da bi ga ne brigala čisto nič, prav do ogla; tam je postal, ozrl se je počasi in previdno na desno, na levo, nato se je nenadoma sklonil, izgubil je vso resnobo in dostojanstvenost, skočil je z dvema korakoma do vrat in je izginil v vežo. Nič drugače ni odhajal; pogledal je najprej skozi okno in je omenil z zlovoljnim glasom: ”Kako, da gori svetilka pred to hišo? Kaj bi ne bilo boljše, da bi gorela na oglu?“