smrek (346)

mraz, bog z menoj, prišel hudi čas! Ne le veje	smrek,	znani tihi breg, vse zapal je sneg, vse zametel	A
tiha, tam vrba žaluje, tam svetu se luč izmed	smrek.	Zdaj tukaj, zdaj tamkaj ‒ ko zvezdica šviga	A
mraz, bog z menoj, prišel hudi čas! Ne le veje	smrek,	znani tihi breg, vse zapal je sneg, vse zametel	A
sojem svetlobe, polzečim iz dolgih, pokončnih	smrek,	z dih jemajočim ščebetanjem ptic, v tem jutru	A
skrit v temi; tih modrijan, ki se spaja s šumom	smrek	in borovcev, s klokotanjem potoka, z zbranostjo	A
Med navpičnimi, temno rjavimi debli visokih	smrek	so migotali nekoliko poševni stebri zlate sončne	A
Ozrla se je okrog sebe. Stala je sredi	smrek,	samo na spodnjem koncu kolovoza je rasel visok	A
zeleni listi so vztrepetavali med temnimi stožci	smrek.	Dekle je pobožalo sivo deblo, nato pa ga je objela	A
izginila v gozd. Spet navpična rjava debla visokih	smrek	in med njimi poševni zlati stebri sončne luči	A
gorah pa je vse zeleno, vse temno. Temni pasovi	smrek	segajo včasih tik do vasi v dolini in časih	A
je vso pot molčala. Ko smo prišli do prvih	smrek	v Dominovih lazih, se je razživela.	A
Polna gozdov. Gozdovi vsi polni	smrek,	bukev in hrastov za brvi, krivih gabrov za rogovile	A
POGLED ANGELA Nad vrhovi pohorskih	smrek	zavija veter kot nesrečen in samoten volk.V	A
naglo spušča, zastane na upognjenih vrhovih	smrek,	kot rezilo gre skozi premikajočo se zračno gmoto	A
skozi temno krošnjo, in se ozre čez vrhove	smrek,	ki jih pregiblje veter.Buči kot morje, v valovih	A
hriba. Pripovedovala je o šumenju pohorskih	smrek,	kjer se veter ne zaletava tako, kakor se zaletava	A
svoje čudne zategle pesmi skozi vrhove pohorskih	smrek	in se je pokrila z blazino čez glavo, da ni	A
oknih zažarelo. Slišal sem bučanje pohorskih	smrek.	Vršički smrek so bili rdeči.	A
Slišal sem bučanje pohorskih smrek. Vršički	smrek	so bili rdeči.Bučalo je, kakor morje.	A
iz tistega bukovega gozdička sredi pohorskih	smrek,	je po svoji bestialnosti, kot je nekdo označil	A
tam ob zasneženi poti med bučanjem pohorskih	smrek	dva absolutno nedolžna, poštena in dobra človeka	A
kako so protiletalski izstrelki žagali vrhove	smrek	kakih pet metrov nad njimi.Z armbrusti so odkrili	A
mraz, in Premec ni imel svojega gozda razen par	smrek	okrog hiše. Sproti si je nosil suhih drv iz	A
te črne lise v ognju. To je šop Rožančevih	smrek,	ki nam podnevi branijo, da ne vidimo naše vasi	A
« ‒ »Jaz bom postavil mlaje, ker imam nekaj	smrek	posekanih.« Tako so se vnemali ljubi rojaki	A
taborišče. Kmalu ga je objel črn gozd visokih	smrek.	Fant je stopil na eno ozkih stezic in šel proti	A
kraljeval v vsej okolici. Samo vrhove visokih	smrek	je nagibal vetrič semtertja in stresal z njih	A
še nikdar slišala, da bi bile miške v vrheh	smrek	‒ miške niso storži!In ni verjela možu v vrhu	A
trtastem kvedrovčku, v resnici pa jo je bilo celo	smrek	sram. Pri slovesu je rekla: »Takoj na dnu gore	A
da podere vrh svoje parcele nekaj doraslih	smrek	za deske.Tedaj je našel dva štora nedavno odsekanih	A
Sneg se je topil po zavešenih vejah črnih	smrek.	Vsak hip se je sprožila plast snega z veje, po	A
poginulega velikana. Visoko nad vrhovi mračnih	smrek	in macesnov so trepetale zvezde v večnem nemiru	A
nekaj hipov obvisela na skoraj črnih vrhovih	smrek,	jih pozlatila in obžarila, nato pa splavala	A
belino so preprezale popoldanske sence visokih	smrek,	rastočih na pobočju med hišo in nekoliko nižje	A
nese oko, dokler jih ne ustavijo gosti gozdovi	smrek,	jelk in macesnov, z vmesnimi naselji bukev in	A
bodla ali se zaganjala z rogovi v debla osamelih	smrek	na trati, pred hlevom pa so na nizkih trinožnikih	A
predelov. Posebno višje gori, kjer je namesto	smrek	in macesnov zagospodarilo vlačje, je večkrat	A
poslopje, do polovice obkroženo z vrhovi temnih	smrek,	kakor da je odmaknjeno od resničnosti ...Z razprtimi	A
Ves pomladanski je blestel med temnim zelenjem	smrek,	a nad njegovim slemenom so krmarili trije ali	A
po katere mrakoviti belini so črtali vrhovi	smrek	temnomodre, polagoma v črno prehajajoče sence	A
ponovil in se nagajivo odbijal od debel visokih	smrek,	ki so zaslanjale poslopje.Starca sta bolje prisluhni	A
jaso. Tam je bil prej gaj visokih, slokih	smrek;	zdaj ni bilo tega gaja več nikjer, ni bilo smreke	A
zoprno, močvirnato lužnico. Tenki, temni vrhovi	smrek	so tam nekje daleč visoko štrleli v sivkasto	A
visoko z orumenelim bodičevjem. Tenke sence	smrek	so risale čudne ornamente.Šlo je zdaj zeló navkreber	A
po nezakopanih truplih. Izza visokih, temnih	smrek	se je lesketalo sočno listje mladih hrastov	A
razcvelih šmarnic. Nežno, zlatozeleno cvetje mladih	smrek	in borovcev je z žarkimi venci ovijalo zamolklo	A
pa tam skupine mladih, še nedavno nasajenih	smrek.	Na cesti je ležalo prahu do gležnjev in pri vsakem	A
nas je pozdravil prijeten hlad izpod črnih	smrek;	in zadišalo je opojno po ciklamnih.Polegli smo	A
Na moje ne ... Od visokih	smrek	so se plazile sence vedno bliže k nam; učiteljica	A
Ozrl se je naokoli. Vrsta visokih	smrek	je stala pred njim; svetlo božično ivje je viselo	A
imelo to letenje napako: letel nisem med vrhovi	smrek,	temveč sem padal naravnost proti tlom.	A
gosto zaraslo dolino, kjer je stalo nekoliko	smrek	sredi bukovega grmičja.Hipoma obstane moj spremljeva	A
Sedla sva v rohnečo Hondo, švignila mimo visokih	smrek	ljubljanskega barja, mimo otožno hlipajoče mestne	A
veseli širokih pisanih trat in šumečih visokih	smrek.	Naenkrat se zdrzne.	A
roko in je bežal, bežal v zeleno hosto vonjavih	smrek	in v mili sijaj toplega domačega solnca. Domačija	A
gričev in se zgoščevale v zeleni hosti dišečih	smrek.	* * * Hladna jesen je pobrala Trlepko.	A
se boječe odmikajo, kodraste glave gosposkih	smrek	zmajujejo in tenkoušno lovijo šelest in povest	A
Pa je res. Kar prismejal se je izza	smrek	v Anžičevi hosti, in je nastal prelep jesenski	A
velikanske drogove, ki so sredi obeh obeljenih	smrek,	obpeti z debelimi verigami, podpirali težki	A
in krog stoji mnogo starih dreves, hrastov in	smrek,	nekoliko košatih jelk, in skalo je zasedla debela	A
premikovala temnih vrhuncev zelenih, zdravo dišečih	smrek,	ki so tu na gosto rasle, druga drugi na potu	A
drenovega grma vitko šibico in v temi košatih	smrek	je korakal po stezi naprej.Na svojo zaljubljenost	A
se bova tožila, toda to pot boš imel premalo	smrek.	Še grunt ti bodo prodali, ha, ha!«	A
sto klafter je samo drv v grapi, če ne več, pa	smrek,	smrek!Adamovec je znal, da boš vedel, Jereb	A
klafter je samo drv v grapi, če ne več, pa smrek,	smrek!	Adamovec je znal, da boš vedel, Jereb.«	A
leta Bogataj namesto obresti v denarju poseka 5	smrek	pod planino.« Bajželj ni vedel, kaj mu Bogataj	A
papir z Bajžljevim podpisom in zapisal pred 5	smrek	še številko dve. »Prijatelj, pet in dvajset	A
še številko dve. »Prijatelj, pet in dvajset	smrek,	to so že čedne obresti. Prav čedne!«	A
Da, za obresti. Toda koliko	smrek?	Tega se ni mogel spomniti.	A
Cimpri so sicer že precej trhli, vendar se	smrek	pod planino še ni treba dotakniti.Drugače je	A
mirno razmisliti. Da, menda je zapisano za pet	smrek,	več ne, pri Bogu, za več ne, in te ima pravico	A
kakor pijan opotekel proti domu ... »Zlodej, tujih	smrek	ne bom podiral.Sam jih sekaj, Bogataj, če hočeš	A
njegova beseda odločila usodo petindvajsetih	smrek	pod planino. »Kaj, nič!	A
huje grizlo, kakor da je izgubil pet in dvajset	smrek.	»Saj to je tisto!	A
petih smrekah, a podpisano je za pet in dvajset	smrek,	« je stisnil iz sebe Baj želj, Tone pa mu je	A
skrb. Torej gre za obresti kar pet in dvajset	smrek,	s čim naj pa zasluži petnajst tisočakov?Ali	A
obresti prvega pol leta pa kar pet in dvajset	smrek.	Pogled se mu je odpiral v grapo, kjer je samevala	A
nastopati, kakor zna Tine. Ko se je domislil	smrek	pod planino, je v njem vzkipelo prešerno veselje	A
očitno pokazati, kako misli. »Zdaj sta oba brez	smrek!	« je dejala mati.Smreke so jo še zmerom bolele	A
danes bi stale ... Zabolelo ga je, kajti takih	smrek	zlepa ne bo več dobil. Počasi se je tudi Bogataj	A
mene in tudi obrekoval me nisi. Zaradi tistih	smrek	si kar roke podajva!Ti si z njimi vsaj obresti	A
ter razsvetljevali s polno lučjo gladka debla	smrek,	stoječih ob robu tratice, kjer je stala oglarjeva	A
so mu noge za pripognjena vrhova dveh silnih	smrek,	katera so potem izpustili nazaj kvišku in ga	A
je bilo boljšega, ne pa tistih petindvajset	smrek,	kakor sva se bila zmenila.Jaz sem molčal in	A
dela. Jaz sem rekel: ‚Vzemi si petindvajset	smrek,	ali to pot bom štel natanko, ne enega krepelca	A
se je povsod razprezalo naokrog. Bilo ni več	smrek;	le krivenčasti, napol podrti borovci so rasli	A
. / . / stran 81 . / Bilo ni več visokih	smrek,	ampak krog in krog so se raztezale košate in	A
silen veter in pripogiblje težke vrhove orjaških	smrek.	Toda motil se je.	A
in je zagledal tam obširno kočo kraj zelenih	smrek.	Dim se je dvigal nad kočo; a kraj koče je spal	A
kar skakal in boš klatil siromašne veverice s	smrek	... Hehe, Bedanec!Ti še ne poznaš Kekca, prav	A
prostorne koče, ki je stala onkraj zelenih, košatih	smrek.	Tiho in mirno je stala tam samotna koča.	A
strmo navzdol, šinil je mimo zadnjih, redkih	smrek	‒ in hipoma je zagledal pod seboj vas, ki se	A
Taborišče je oživelo. Izza visokih	smrek	so posijali sončni žarki. Nemirno srce 3	A
Kaj mislite, da se pri nas kar pojajo okrog	smrek,	« jo je ustavil Likar. »Bojim se za moža,« je	A
okrog 140 partizanov, je posedal okrog debelih	smrek.	Govoril sem samo trideset minut, nato je bila	A
Noč je bila jasna in svetla. Z jelk in	smrek	je visel sneg kakor lestenci v mestnih dvoranah	A
iz golega hriba, iz kotanj, od žlebov in s	smrek.	Mirko gleda v Zorkin mladi, cvetoči obraz in	A
moje lepo valovito območje ima toliko jelk,	smrek,	jesenov, hrastov, bukev, javorov, od dvanajst	A
prsi nemoško bol in polagaš besede v vrhove	smrek,	v kljune neznanih vodnih ptic in nevidna krila	A
ga je slast srkati vase. Ob levi stoji nekaj	smrek	in bukev, kakor mala hostica. Dalje naprej je	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 301 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani