Čudovit pa je bil Beli dvor! Ves pomladanski je blestel med temnim zelenjem smrek, a nad njegovim slemenom so krmarili trije ali štirje oblački, obžarjeni z zadnjimi odsevi večernega sonca. Tudi danes je ob pogledu nanj pričelo Lovrekovo srce hitreje utripati, ali tistega burnega vzhičenja, kakor v prejšnjih letih, ni bilo v njem: nekako odtujila sta se bila drug drugemu.