E, srce, ne govore tega smreke, ne kriče tega ptice, ki se vijejo v črnem curku preko temine! Tvoj glas je to, ki te je sram, da bi priznalo sredi moških prsi nemoško bol in polagaš besede v vrhove smrek, v kljune neznanih vodnih ptic in nevidna krila sap, ki se pode nad jesensko krajino! Za rdečim zastorom njenega okna še tli privita luč, ona, črnogledka in visokostaska, še čuje, še sanja in še čaka.