XV Zvečer je sedela Zora ‒ zdaj jo pač smemo že imenovati po imenu ‒ sama na klopi pred oglarjevo kočo. Sonce je zahajalo; skozi temno smrečje so prosevali žarki njegovi ter razsvetljevali s polno lučjo gladka debla smrek, stoječih ob robu tratice, kjer je stala oglarjeva koča. Tako sama je bila Zora, tako zapuščena, tako nesrečna!