slovo (5.277)

sestro Katarino, mojo dobro mater. Tu je z doma	slovo	jemala Ana Celjska, ko je vzela poročni prstan	A
Jošt. Jošt odide. HERMAN MLAJŠI In za	slovo	te nujno prosim, oče. HERMAN Že vem, nasledstvo	A
zastopiti? TONČEK žalostno: Nežka, baron mi je	slovo	dal. NEŽKA Saj še niso vakance ven; kaj si	A
baronu roko kušne. BARON Od svoje botre	slovo	vzemi in priporoči se lepó flétno. TONČEK	A
Petje bo medtem vodil gospod Mertlic ... In za	slovo	bi vam rad rekel, da naj bo tako lepo in srčno	A
veselo poslavlja. JUSTIN: Vi mislite, da daje	slovo	svojemu mirnemu, samostanskemu življenju -	A
kamor drži pot ... Le roko mi daj za prijazno	slovo	in še to rožo za spomin. POLJANEC: Kaj govoriš	A
bil kriv ene same tvoje solze. Ali ti ne bo	slovo	težko? PAVLA: Slovó?	A
sporočal kar se bo dogodilo dobrega. Daj mi rokó v	slovo!	Pozno je že: tako pa hodi z Bogom!	A
tak kraj, ki je Bogu za hrbtom. ANDREJ Za	slovo	te pa še mi prebuškamo in pretepemo. KOKALJ	A
Zima.	Slovo	jemljejo ljudje.Težko se misli na ločitev, Kar	A
Daleč je to. In težko se jemlje	slovo.	Kregar.Polovico bodo zapili in zalenarili	A
In jaz sem mislila, da bo to sentimentalno	slovo	pogumnega amerikanskega potovalca od svoje prve	A
krakaj tako neumno! Daj vina, Dolenc, da bo	slovo	bolj lahko. Francka petletno dekletce, vpraša	A
Samo pij, duša! Metka. Naj bo za	slovo	in za srečo.Naj ostanejo srečni in zdravi, ki	A
K Streharju ga je vleklo še enkrat. Po	slovo	k Ančki.In po njenega očeta je šel.	A
4 . / Pred Bogom 38 Radovednost 41 Epigon 42	Slovo	44 Samozavest 46 Preroški angel 47 Moja daritev	A
drugače zdaj! 114 Slavec moj ... 116 Pogrebec 117	Slovo	118 Dalja ‒ sreča 119 Prijateljem 120 Gorje	A
znani, zdaj pomlad.« . / . / stran 44 . /	Slovo	Zapuščal sem svoj rodni kraj, v deželo daljno	A
tožbe vse, odkoder ni nazaj stezè. Kam po	slovo	bi šel drugam? Iz mesta sem na vrt zavil, na	A
pokoja našla varni hram. . / . / stran 45 . /	Slovo	sem vzel od groba vsaj, potožil vrbi svojo žal	A
kresi. S poljubom, objemom graščaki so vzeli	slovo	od družine, na vrancih rezgatnih z oklepom in	A
Trpel sem nem ‒ in ni mi žal. In dal sem upanju	slovo,	s teboj za vedno se razstal tako nerad, tako	A
tabo, s tabo zveni! . / . / stran 118 . /	Slovo	Mehko mi tako je v duši ... jeli radost, jeli	A
kdor od burkaste mladosti resno rad bi vzel	slovo.	Dalja ‒ sreča O dalja sinja, nedogledna, kraljest	A
to bi bil krasan?« . /\ .. stran 139 . \/	Slovo	I Kak tiho viješ se, lahnó, krog mesta	A
Kdo te mene ljúbit′ sili? Rajši koj mi daj	slovo.	Desno róko brez skrbi daj k prijaznemu slovesu	A
postave od nog do glave. Očetov dom! tí ná	slovo!	Kdor ni za bolji rabo, naj varje dom in babo	A
ve, kaj jezik govori, nje greham mili bodi!	Slovo	svetá bridkosti daj, in spomni se na sveti raj	A
strune pritiska hudó, od Micike jemlje nékdo	slovo.	Na goslih póčila struna je, godec! ni dobro	A
miru srčnemu nevarne leta, mladosti leta so	slovo	jemale; domače sem lepé poznal dekleta, dežel	A
moje reva bo zabrédel. . / . / stran 98 . /	Slovo	od mladosti Dni mojih lepši polovica kmalo	A
ubranil. Iz spanja svoj′ga, Črtomir! se zbudi,	slovo	daj svoji strašni, dolgi zmoti, po potih se	A
28 ODISEJA 30 SEKAJ, SEKAJ 31 KAVALIR 34 4.	SLOVO	37 HLAPČON 38 NEMANIČ 39 ZDAJ 41 TIŠINA 43	A
RDEČEGA NIČA 45 GRANITNA DUŠA 49 VRATOLOM 51	SLOVO	54 5.OSTUDA 56 PREJEDA 57 ABAKUS 59 POPLITVENJA	A
4. . / . / stran 38 . /	SLOVO	HLAPČON Ti si tisti, ki moriš ‒ z molkom	A
kri in popevka si ti. . / . / stran 54 . /	SLOVO	Iz tvojih steklenastih zrkel sika gonoba stiskaških	A
paramnezijskih prevar ‒ To je najino poslednje	slovo.	5.	A
zelo, tako nežno, tako zadnjikrat ‒ »To je	slovo,	« mi je dejala nepremičnih ust. In je bilo.	A
čez goro in čez vršine, še zadnjič sonce za	slovo	na Alpe tam posine. In potlej pride temna noč	A
naprej gredo in nazaj gredo in zapiskajo še v	slovo,	da nikoli tako! VPRAŠANJE Ali ti si svetla	A
naprej gredo in nazaj gredo in zapiskajo še v	slovo,	da nikoli tako! Kavtrna balada Hej, sem šel	A
plahih). Kakor obup, ki ga v radost zareže	slovo.	Odhajanje je umiranje.	A
Kot plaha goba z roba gozda. Pomahaš mu v	slovo,	kakor dečku, ki odhaja na fronto ‒ razprši se	A
kličem ti vesel; Minulo leto je nektéro, Kar sem	slovo	od tebe vzel! Svetá obhodil sem ne malo, IN	A
rojstvom 73 Sovjetskim herojem 74 Partizanovo	slovo	75 V slovenskih vaseh 76 Kmetova pesem 78 Pesem	A
zadrhtela. Potem si k meni se sklonila in kot v	slovo	me poljubila. Kako si prav tedaj slutila ..	A
Upor rodil. . / . / stran 75 . / Partizanovo	slovo	Večer je.V breze veter se zaganja, tovariši	A
ura 50 Fantič je na vojsko šel ... 51 Žalost 53	Slovo	od polja 54 Pismo 55 Prepeličke 56 1. Prepeličke	A
kaj najjasnejši dan! . / . / stran 54 . /	Slovo	od polja (1915) O zeleneče ti polje, ti moje	A
« Vetrovi v daljo odhiteli, v	slovo	so klasi jim šumeli ‒ a prepeličke so molčale	A
usta v smehu, oči v joku, z eno roko maham v	slovo,	drugo dajem v pozdrav in nihče ne gre z menoj	A
dno razpenjenih valov! . / . / stran 70 . /	SLOVO	IN NAROČILO (Ig.Gruntarju) Le pojdi torej,	A
pojdi torej, duša draga, čeprav težkó mi je	slovo;	naj meni teče solzna sraga, pa drugim boš vedril	A
stran 4 . / Pri oknu 43 Prilika 44 Prošnja 45	Slovo	46 Spomin 48 To se vpraša 49 Tujki 50 Vasovalec	A
48 To se vpraša 49 Tujki 50 Vasovalec 51 Za	slovo	52 Zadnji večer 54 Zakaj me ne ljubiš? 56 Zbogom	A
poklonil sem ti z njim! . / . / stran 46 . /	Slovo	KO mesec svetló bo spet posijal, od ljube slovo	A
Slovo KO mesec svetló bo spet posijal, od ljube	slovo	jaz bodem jemal. Naj njene oči v solzah se topé	A
zala me čaka dekle. . / . / stran 52 . / Za	slovo	Za té, za mé najbolje bo, devica ljubezniva	A
zvezde je nebó, skovir na gori je zapel, nekdó	slovo	od svéta vzel. Po Kolpi plaval je mrlič, nad	A
Dolgolasi romantik Ob žalostnem oknu. Vsako	slovo	je le enkrat. Čujem modrega konja.	A
naši spomini grobovi. . / . / stran 147 . /	Slovo	od sobe Ti, človek z grenkim srcem, odhajaš	A
in smrt je sredi oči. . / . / stran 102 . /	Slovo	Tvoj smeh se igral je z mojo bolestjo, mogoče	A
raz drevje bo zašumelo in mi zapelo pesem v	slovo.	Zima pa grob moj s snegom odene, v snegu še	A
hojladrom ... Petelin je zapel, danica je prišla,	slovo	je dragi vzel, jaz sem zajokala. Hojladrija	A
srčece ji. »Dragi, podaj m′ roko, vzela da bom	slovo,	mojega zdravja nikol′ več ne bo. Meni je zdaj	A
zmerom čakajo. Šest godcev bom najel, od ljub′ce	slovo	vzel, ta prvo ko zagodejo, bom drugo ljubit	A
že milo pojo, od fantov, dekličev jaz jemljem	slovo.	Pa jemljem slovo, da Bog ve, kako, nazaj me	A
fantov, dekličev jaz jemljem slovo. Pa jemljem	slovo,	da Bog ve, kako, nazaj me nikol′ več ne bo.	A
drugam. Drugo dekle si je ′zbral, meni pa	slovo	je dal; jaz pa pojdem na polje, kjer mi lip	A
Le dol se usedi, kaj boš stal, kaj boš stoje	slovo	jemal, hojladrijadrija, hojladrom, hojladrijadrija	A
hojladrijadrija, hojladrom, hojladrijadrija, drom.	Slovo	se mora sede jemat′ pa na lice pušeljc dat′	A
temno, z ljubo bova se ločila, grem od nje jemat	slovo.	Zdrami, ljubica, se, zdrami, vstani, če mi spavaš	A
enkrat ljubezen piti iz oči, iz ust mi daj, daj v	slovo	se poljubiti, bogve, al′ te bom še kdaj! Lepa	A
svetil bo, bo k meni ljubi moj prišel jemat	slovo.	»Ne jokaj, ljubica, ne bodi žalostna, čez sedem	A
Odpiraj, odpiraj mi kamrico zdaj, nocoj bova	slovo	jemala. »Kaj pa si prišel ti k men′ po slovo	A
slovo jemala. »Kaj pa si prišel ti k men′ po	slovo,	saj t′ nisem nič žal′ga storila, saj bila sem	A
cvele mi lil′je lepo, a letos so vzele od mene	slovo.	Zdaj sinčeku pojem, da lažje zaspi, zato ′mam	A
Pušeljc pa mora bit′, zelen al′ plav, z njim bom	slovo	jemal. »Pušeljc ti že naredila bom, s plavo	A
pa spet prišel, če ga pa drev′ ne bo, vzel je	slovo.	Že lun′ca sveti, moj′ga fanta še ni, znabiti	A
krvi. . / . / stran 349 . / Sneg za to leto	slovo	je že vzel Sneg za to leto slovo je že vzel	A
za to leto slovo je že vzel Sneg za to leto	slovo	je že vzel, shranil je starček svoj čamar vesel	A
nebu s′jal. Ti pri oknu si slonela, ko sem jaz	slovo	jemal. Njemu dala si desnico, poljubila ga srčno	A
učili prav lepo. Naj vam roko zdaj podam še za	slovo,	nemara v vojski zgubil življenje bom mlado.	A
luna na stran stoji, treba jemat′ bo od ljub′ce	slovo.	»Fantič, nikar tako, men′ je preveč hudo, jaz	A
žvrgoli, moje srce je žalostno, ker moram vzet′	slovo.	Oj, srečno, srečno, hišica, kjer tekla mi je	A
zibelka, oj, kol′kokrat sem sladko spal, zdaj bom	slovo	jemal. Oj, vi preljuba moja mat′, kol′krat ste	A
več ne bo. Tako m′ je snoč govoril, kakor bi	slovo	jemal. Še en pušeljc bom nar′dila za to rajžo	A
več za nje. . / . / stran 397 . / Treba bo	slovo	jemati Treba bo slovo jemati in od doma se	A
stran 397 . / Treba bo slovo jemati Treba bo	slovo	jemati in od doma se podati, odpustite meni	A
že milo pojo, od fantov, dekličev jaz jemljem	slovo.	Pa jemljem slovo, da bog ve kako, nazaj me nikol	A
fantov, dekličev jaz jemljem slovo. Pa jemljem	slovo,	da bog ve kako, nazaj me nikol več ne bo! Očka	A
bo spet prišel, če ga pa drev′ ne bo, vzel je	slovo.	Že lunca sveti, mojga pobča še ni, znabiti nezve	A
Glih tako m′ je snoč′ govoril, kakor b′ bil	slovo	jemal.‒	A
sedem Prikloniva se večeru in ujameva sončno	slovo	Pod krilo mi pesek zleze Prste mi daj Da se	A
KAR NAENKRAT 42 VALČEK 43 NE POZDRAV, BILO JE	SLOVO	44 RAZUM SELIVK 46 PREKO ROBA 47 LJUBIL SI ME	A
umreti. Vzemi jo enkrat, le enkrat s seboj v	slovo	in naj na skrivaj začne sama v tebi živeti.	A
. / . / stran 44 . / NE POZDRAV, BILO JE	SLOVO	Zdaj šele vem, zakaj si ob meni postal, zakaj	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani