slovo (301-400)

neumnost - mi je sama ponudila ustnice in za	slovo	mi je stisnila roko.Prišel sem domov zgodaj	A
Niste mi še rekli zbogom, teta! Kaj nimaš v	slovo	besede zame, Barica?« Ni se domislil	A
... . / . / stran 61 . / No, daj mi roko za	slovo,	obedve roki mi daj ...In če se kdaj srečava ...	A
prav, da bi se Slivarju zameril, je govoril v	slovo	prijateljske besede ter mu stisnil roko tako	A
Toda ni se vrnil. Ob spominu na to	slovo	mu je bilo težko in težje ...Tako zelo je človek	A
zaspal je s smehljajočimi ustnicami. V	Slovo	mu ni bilo težko, ker ni imel nikogar, da bi	A
Zatorej: malo oh in malo ah... in srcé - gorjé... in	slovo	in prijatelj in konec.« To bi bil konec	A
sestre. Oče se je ozrl na Mano, pokimal ji je v	slovo,	nato je šel za hišo in je sedel na klop.Pred	A
Drugače, sem mislila, o vse drugače, da bo najino	slovo!	“ Pavleta je zgrabilo v grlu kakor s pestjo	A
Ne jokaj, Mana. Z vodo je zadežilo najino	slovo,	ni treba, da bi ga še s solzami.Pij, Mana, da	A
mestu in po krčmah; tudi pošteno napil se bom za	slovo,	kakor je potreba!“ Nagnil je glavo ob dlan	A
ni nič odgovarjal. Stisnila sta si roko za	slovo;	Pavletova je bila vsa mrzla in potna, kakor	A
pojdem bos čez to široko morje. Daj mi roko za	slovo	in ne zameri nikar!- Zasmejala se je naglas	A
vstal, mu je dala roko, da jo je poljubil v	slovo,	zasmejala se je in je odhitela po mostovžu	A
In sestra nevesta ga vabi, naj pride vsaj po	slovo.	In otožnega Herbarta je premagalo pismo, zaželel	A
moji ... « vzdihne Herbart. »Prišel sem ‒ po	slovo	... « dahne zmeden. »Herbart!« ostrmi žena.	A
» ... Po	slovo	... « povesi glavo Krištof. Herbart se zave, se	A
mečem in v tretje, s koprnečimi očmi jemlje	slovo	od ljubljenega Karlovca ... Zbogom, sladko gnezdo	A
zavedala, da mora dan za dnem jemati še eno	slovo	in še eno od vsega tistega, ki se ji je bilo	A
solzami v očeh, in mnogi s kesom v srcu so jemali	slovo	od nje, ki je bila prelepa in zadnja, ko sanja	A
lica. Molče je odšla k otroku in vzela od njega	slovo.	Poljubila ga je na čelo, na ročici, kakor otrok	A
in ko da ni nobene večje sreče na svetu kakor	slovo,	slovo od moža, življenja in solnca...	A
ni nobene večje sreče na svetu kakor slovo,	slovo	od moža, življenja in solnca... Ko je	A
polne zvočne besede je govoril vikar krčevito	slovo	za rajnim in prosil nebo, da bi dalo Cerkvi	A
mirno, ga je obšla trudna ginjenost in je jemal	slovo:	sam zase, od prijatelja, od brata po duhu.In	A
Bog nama je dal bridkost. Najhujša bridkost je	slovo.	Lucija, zakaj ne počivaš na Kneži?«	A
privaditi, tistim očitajočim očem, ko so vzele	slovo.	Še iz grobov me gledajo, tuje, mrtve, hladne	A
previdel, boje se, da bi potem morali vzeti	slovo.	In duhovni jim vedno spet ne ve tolažbe, ne zna	A
mudi?« je vprašal Gradnik. »Imam pač tudi kje	slovo	vzeti,« je dejal togo Duša. Gradnik mu je gledal	A
nanj nisem ljubosumen. Poljubila bi ga bila za	slovo.	Nič ne bi bil rekel.	A
Ona pa je vzkliknila in se mu izvila. Ko je	slovo	jemal, je rekla: »Ljubim tebe in Petra.A ne	A
Zato je šel. Po	slovo,	je rekel.Kar tako.	A
Tolminko, med Tolminom in Zalazom sta jemala	slovo	Janov Luka pa Klobučarjeva Katrica. Tako se	A
govorila, le molče sta se gledala. Potem sta vzela	slovo	in šla vsak v svojo stran, oče na Tolminsko	A
ti je mati ali žena. Pa kakor da je prišla po	slovo.	Boš že zvedel.«	A
planin, ki nosi v sebi slovensko srce, spodobi.	SLOVO	Z DOBRAVE Človek obrača, Bog pa obrne	A
kar je bilo takrat nekaj izvanrednega. Za	slovo	smo si segli v roke z očetom in materjo. Pri	A
v Loki manj časa ostani.« »Podaj mi roko v	slovo.	Midva bova pač mislila eden na drugega.«	A
Češkovo hišo so nekako potrto vzele med sabo	slovo.	Druge so odšle, a gospa Kandučeva in gospa Lavrinova	A
zlatim držajem. Cesar pa se je zopet ojačil in v	slovo	je izpregovoril: »Vaše ledvice so izvrstne,	A
Seladon!« Podal je roko mlademu tovarišu v	slovo;	le‐tá jo spoštljivo poljubi. »Hvala	A
potnik tega življenja, vzel od tebe za vselej	slovo,	da se ti bo tedaj odkrilo, kar je ležalo temno	A
postelji njegovi. Tega je prijel za roko in jemal	slovo	od njega.Ali mene, sin moj, mene je komaj videl	A
»Le poljub, Klara! In potem bom vzel	slovo	in šel v daljni svet, in videla me nikdar več	A
ga imenujemo življenje. In že sem bil vzel	slovo	od sveta, kar mi je stopila pred dušo tvoja	A
ki se mi je kuhal v duši. Tedaj sem vzel	slovo	tudi pri kostanjevih gozdih. Mrzlo jutro je	A
vam postajam nadležen. Za danes jemljem tedaj	slovo.	Pozneje se ve, da še pridem!	A
Potem raste, ki prej ni moglo.	Slovo	torej jemljem.Tudi pred tvoj prag prihajam.	A
ali pozabiti te ne morem.« Mirno sva vzela	slovo,	a skoraj govoriti ni mogla in kakor lešniki	A
zelenje, ko sva si na tem vrhu prvič podala roko v	slovo.	In glej, Gospod naju ni ostavil in tebi se je	A
samosilnik skoraj še govoriti ni mogel, tako ga je	slovo	bolelo.Oči, motne od bolečine, so božale grofično	A
bolj in bolj prijazni, kakor da jim poje že za	slovo.	« »Da, še pater opat se je zbogal s Trlepom	A
sicer jo res razdado, preden jim Stična da	slovo!	« »Na merek moraš vzeti tudi Šentvidce	A
oltarja; opat se je ločil od nje in šel, da bi	slovo	govoril stiškim ljudem. Stopil je na	A
zaihtel in naposled le težko spregovoril za	slovo.	»Kar umre v pokorščini in ljubezni do	A
pismo šele z doma, češ, da bi mu bilo osebno	slovo	pretežko. Samo enkrat bi ga še rada videla,	A
prosil, Adelo je dala poklicati. »Grofična, po	slovo	sem prišel,« je začel z nizkim glasom in pomolčal	A
»V Metliko?« se je nekoliko zmedla. »Za	slovo	in spomin bi vam rad dal tole,« je segel v žep	A
zadnjikrat svojega moža obiskat in od njega	slovo	vzet, ker po tistem ga nikoli več ni videla	A
Franceta. Žalostno je bilo videti, kako sta	slovo	jemala.Neža joka neprenehoma pred možem in pravi	A
miru živeli kakor poprej, vas prosim, da mi	slovo	daste; grem si iskat drugega gospodarja; vi	A
erolomnega kolišča Tršatega Tura. Pa se je kakor za	slovo	ozrl v obraz Jezerne Rože.Zastala mu je noga	A
prinesle vso njeno obleko. Vsi pa so ji mahali v	slovo	in ji voščili srečo.Le Košate Jelke ni bilo	A
jezero je zablestelo v dopoldanskem soncu kakor v	slovo	glavarju enega izmed najstarejših vanj zabitih	A
od naselij v Velikem jezeru jemlje za vedno	slovo.	Kar milo se ji je storilo.	A
nebu in z zvenečim glasom zapel kakor dnevu v	slovo.	Ostrorogovci so obstrmeli.	A
prodanih.« Zunaj Bojčeve koče Blaž iz teme še za	slovo	rokovnjaču zažuga, da ga hoče gotovo še obešenega	A
zadržati ga, in se je vdala v to; a hoteča ga za	slovo	poljubiti, domisli se še nekaj. »Sinoči sem	A
/ . / stran 125 . / SEDEMNAJSTO POGLAVJE	SLOVO	»Dovolite, da vas nekaj pota spremim,« pravi	A
spomnil sem se nje, kako je na smrtni postelji	slovo	od mene jemala z jokom in težkim srcem.Tačas	A
Komaj je mati s solznimi očmi v mestu od mene	slovo	vzela, naročevaje mi, naj bom priden, in odšla	A
primerilo, da ji je že, ko je mladostna lepota	slovo	jemala, deviška nedolžnost splavala po vodi	A
gospico in niti ne s Prešernovim dohtarjem za	slovo	pel: Naj teko ti mirni dnevi, Bog ti živi teto	A
domačem vinu razgovor imela, dakle tudi za to	slovo.	« Rekši, stari Zober odide v trebuh ladje dol	A
Pavlek Golida svoje tri cape vkup, vzel jokaje	slovo	od mlinarjeve hiše, od vsakega kota posebej	A
Tirtelj. Spravil je bil vse svoje imetje vkup,	slovo	dal mestnim kavarnam in nakupil se tu v obližju	A
je, tem bolje, ker mora biti. Daj mi roko za	slovo,	Bog te obvaruj!« Tone dá roko, pa gleda stran	A
prišle, ko sem od svoje Reze préd tisti večer	slovo	vzel za tri tedne.To bodo tri leta, mislil sem	A
njivi Brkovčevo Franco, ki je mahala Mihu v	slovo,	in sklenil, da ji ne bo nikoli več nagajal.	A
Jezerca Tomaž in Žorga s konji in voli. Za	slovo	so se zbrali pri Mici v rodinski koči.Prav vsi	A
To jo je bolelo, to. Zato se je znašala za	slovo	od planine kakor še nobeno leto ne. Tudi mlade	A
naenkrat, kakor bi trobili v zboru višavam v	slovo.	Vodilna vrsta je zaokrenila navzdol in poskočila	A
odzvonili proti mostu. Divje jim je bobnela za	slovo	narasla in od dežja in snega kalna Završnica	A
se oziral nazaj v dolino, od katere je jemal	slovo.	Težka krošnja je stala poleg njega.	A
Pozno ponoči je prišel z oboroženo druščino	slovo	jemat od mrtvega moža, ki je v življenju vedno	A
vzvišenino, pripogneta se do zemlje in vzameta	slovo	od okrog stoječih.Biriči jima srajce iztrgajo	A
Kako bi popisal svoje veselje! Zdaj začnem	slovo	jemati od svojih Litovcev. Solze so mi stopile	A
veke pokopana, ako smo ji tudi v mrzli uri dali	slovo	ter novi ljubezni odprli dušek, katera ono izključuje	A
razburila ga je še bolj. Ako smo dali tudi	slovo	ljubezni in ako nam ni ničesar več do ženske	A
Ona ga niti poslušala ni.	Slovo	novoporočenih se je vršilo naglo, čeravno med	A
okopali; čez tri dni pridem!« To je bilo vse	slovo.	In potem je mahal in postavljal kljukasto palico	A
pri čaju, katerega je bila pripravila teta ‒ v	slovo,	kakor je dejala ‒ pa odšel je kmalu. Helena	A
stran 55 . / njegova, ko je daleč, daleč tam	slovo	jemal od nje, v nemški njeni domovini.Pa sedaj	A
voz in še prožil roko grobeljskemu župniku v	slovo.	Ko pa je zaropotal voz z dvorišča, vzdihnil je	A
raztezala pod njima ‒ bilo je, kakor bi hotel vzeti	slovo	‒ »ako me ne bo ‒ daj jih, kamor hočeš, Cili	A
pustiti. Pa takrat je nisem; in ko sem dobil svoje	slovo,	pil sem štiri tedne, ekserciral in jahal okoli	A
pohodnikov ni bilo in, odkar je vzel baron Gernau	slovo,	oglasil se je le še doktor Rakec enkrat, ko	A
kontesa! Jaz nisem prišel danes k vam samo po	slovo	in ne samo v svojem imenu.Težak mi je bil pot	A
hitro; pridite še enkrat k meni, še enkrat po	slovo.	« Slikar obljubi in se odpravlja.	A
Bílo je polnoči. Staro leto je vzelo	slovo	nenadoma z dvanajstim udarcem kládiva in novo	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani