slovo (201-300)

slovenske žgance. . /\ .. stran 113 . \/	Slovo	od planin in poslednja nesreča Spet je lilo	A
pripravila. Gospodar ji je izplačal zaslužek in za	slovo	hudo obžaloval, da odhaja. »Saj sem bila rada	A
fanta in mu napovedal rešto lepih naukov za	slovo.	Ko je drugo jutro mojstru pokazal, da ima že	A
Ko je mati sina, Petrus mu je bilo ime, za	slovo	objemala, mu je dala za spomin dragocen prstan	A
sem se, ko da ga ne vidim. Rekel sem jim: »Za	slovo	vam povem še, kako je oče mene vzgajal. Naša	A
Na pragu je stala in gledala za nama. V	slovo	sva ji zavriskala, ona nama pa je pomahala z	A
»Še enkrat ga je Bog poslal nazaj. Po	slovo	je prišel za vselej.« In spet je šla na prag	A
med sosede, ki so ji, podrti na tla, kakor v	slovo	zamahovale z vejami, ki so se bile v letih prepletle	A
vojašnici, ko so drugi popivali po mestu za	slovo,	sam ‒ in jo čakal.In druge žene so prišle in	A
izmislil po poti, da ji jo bruhne v obraz za	slovo.	Toda ko jo je videl pred sabo, je pozabil psovko	A
pri Balantu kos pražnja itd. To je bilo za	slovo,	menda od jeze, ko so jih cesarski premagali	A
hip obstala in tedaj je izpregovoril eden za	slovo:	»Tako je, Lovrenc, da smo vsi kot klade v gozdu	A
sončnih žarkov, ki so jemali v rdečih plamenih	slovo	po nebu.Topot konj je že zdavnaj obmolknil.	A
Pojdi, poln vrč naju čaka. Pijva v	slovo!	«Napotila sta se proti hiši.	A
ga Iztok ni razumel. Ko sta slovesno pila v	slovo,	ko je Radovan z modrimi nauki učil Iztoka, je	A
solzi resnične ljubezni. Radovan je šel po	slovo	k Epafroditu.Ni čakal dolgo pri vratih.	A
smehljale, kakor so se mu zažarile, ko ji je v	slovo	smel poljubiti roko. »Kako te ljubim, Irena	A
Opolnoči je moral v palačo. Ko je poljubil v	slovo	Ireno, se ga je silno oklenila in zajokala.	A
pred kipom Atene, z utripajočim srcem je dal	slovo	Merkurju.Izprehajal se je na videz otožen po	A
tedaj naše veselje veliko!« Godec je zamahnil v	slovo	in odjezdil v veselem diru proti jugozahodu	A
na žrtvenike obilnih darov. To so storili za	slovo,	ker so se čete Antov ločile od Slovenov.Svete	A
odhodu dal natakarici pošteno napojnino in ji za	slovo	parkrat prav fantovsko poredno pomežiknil.Natakarica	A
Pomagati mi mora Minka!« Kakor pozdrav v	slovo	je sijalo sonce, ko so se napotile popoldne	A
nameni. »Pozdravljen, sonček, pozdravljen za	slovo!	« je vzklikala vesela Mara, snela slamnik in	A
Alena ga je pogledala. Roki sta se strnili v	slovo,	Alena je občutila, kako krepko jo je stisnil	A
vstala in umaknila roko, katero je iskal Brest za	slovo.	»Še nekaj, Ivan.	A
Komaj kolovoz. Za	slovo	sem segel očetu v roko in poslušal vpričo gospodarja	A
odkritosrčno razodel svojo zgodbo. V Gorici ga je za	slovo	še napojil in napasel, potem sta se ločila.	A
Glasno pa je rekla, kot da je to čisto navadno	slovo:	»Pozdravljen, Ivan.«	A
Gitica Jakopin	Slovo	od deklištva PRVO	A
menoj, mi živahno prikimal in dvignil roko v	slovo	...« »Veš,« je pravila dalje, »nisem mogla	A
Zabava se zdaj konča, / je prišel čas za	slovo,	/ je počil lepi balon, / je luna šla za nebo	A
Poljubil mi je roko, ki sem mu jo dala za	slovo.	Obstala sem na mestu, z vrtnico, ki mi jo je	A
prihodnji teden!’ je rekla in mi pomahala v	slovo.	Zaklicala sem za njo: ‘	A
pa so drug z drugim vstali in se poslovili.	Slovo	je bilo krajše in manj prekipevajoče kakor snidenje	A
upala črhniti besedice. Še roke ni ponudila v	slovo,	marveč zbegano pobrala svojo košarico s tal	A
Ne pozabite nas!« To preprosto	slovo	je vrglo krepkega moža na kolena.Pritisnil je	A
Gradnikovih je umrl, kajti samo njim so peli v zadnje	slovo	srebrni zvoki zvonca na Gradišču.	A
Dolgo ne boš med njimi! Zato ti kličemo v	slovo:	da se prav kmalu spet vrneš med nas!«	A
Svoj živi dan je ne pozabim ... Za	slovo	vam povem samo nekaj: moje krvi ste, pa na ljubo	A
fant, »vleče me domov. Vendar mi ne bo lahko	slovo	iz vaše domovine, ki me je toliko naučila.«	A
sledile priprave za razstavo v Parizu in za	slovo	najlepše, skupno poučno potovanje, ki nas popelje	A
darovala toliko nepozabnih ur ... Vam vsem velja moje	slovo	...« Medtem ko je Lovrek komaj zadržaval	A
kapljale solze. »In zdaj, dragi moj dečko, kratko	slovo!	Bodi srečen in ostani, kakršen si bil doslej	A
Gradnikovih je umrl, kajti samo njim so peli v zadnje	slovo	srebrni zvoki zvonca na Gradišču.	A
in mu razveže jezik. Nežno tolaži sestro, a	slovo	je tu, moža postave ga že nestrpno priganjata	A
srbska vojska... In zvonovi so peli, žalostno v	slovo	umrlim, veselo v pozdrav novi svobodi...	A
večer mi je pokazal, kaj da so mu napisali za	slovo.	Napisali so mu, da so ga bili spoznali za bebca	A
in danes mi je dal še eno krono povrh, - za	slovo!	...	A
obžalovanje. Morda ga je obšlo, da bi napravil v	slovo	ponižno komedijo -- da bi govoril takorekoč	A
ker si mi ponudila tako mirno svojo roko v	slovo.	Narobe -- zelo težko mi je pri srcu in šele zdaj	A
rekel Jernej v svojem srcu in je iztegnil roko v	slovo	in pozdrav. »Brez sovraštva na pot;	A
Še ga bomo en liter, navsezgodaj, za to milo	slovo!	- En liter, Francka!“	A
je v srcu, da me tudi izba sama pozdravlja za	slovo.	Vedel in čutil sem že takrat, kar se je v tistem	A
radost mi je poslala mati še od onstran groba, za	slovo	in poslednji pozdrav. Ko sem stopil na cesto	A
svatovski družbi, nista bila stara več. Vriskajoče	slovo	so nama dali, mladi ženi, mlademu možu.S poslednjimi	A
neprijetno in dolgčas v grobu, zakaj lahko je	slovo	od ljubljenega moža, grenka je ločitev od ljubezni	A
pojutrišnjem, ali šele čez teden dni. Ne bo mi težko	slovo,	ker vem, da se povrnem z veselim srcem.“	A
poslovim od vaju, dokler ne prideta za menoj.	Slovo	je žalostno, svidenje bo vse drugačno.Rad bi	A
je bleda. ”Še en poljub, moj dragi -- a ne v	slovo!	“In ko pada njegova glava, ko umirajo njegove	A
in so se igrali dalje. ”Ná!“ je vzkliknil v	slovo	droben, bledikast fant in je sunil Mařenko v	A
“ Vstal je in mu je ponudil dvoje prstov v	slovo.	Nato se je pridružil črni gruči, zasmejal se	A
vse, tvoje, Peter Novljan!“ Zasmejal se je v	slovo.	”Tvoje, Peter!	A
Mate je zavzdihnil. ”Mislil sem, da bo	slovo	bolj veselo; nič mi ni lahko pri srcu.Kako je	A
skoro, Mate, da se vrneš; pa potrpi še malo; v	slovo	bi ti rada še nekaj povedala, nekaj bi te še	A
Daj mi roko, Hanca; ne odtegni je, saj je v	slovo!	... Zbogom!“	A
odvrnila od mene, sam sem ti ponudil roko v	slovo	-- in ohromele so mi noge, težko mi je klonila	A
zategnile v čuden nasmeh. ”Ne zameri ... saj je	slovo!	“ Sam se je sklonil, prijel jo je z obema	A
Kurenta na voz. Mati se je jokala in ga je za	slovo	pobožno pokrižala, oče pa ga je krepko potegnil	A
”Adijo!“ Nikoli mi ni dala roke za	slovo;	le nasmehnila se je in je pozdravila z očmi	A
... Marta ni vzdihnila v	slovo,	ker ni bilo v srcu ne bridkosti, ne očitanja	A
ko si pripovedoval tako lepo in ko si me za	slovo	poljubil, sem legla in sem se odela čez glavo	A
”Pridi kmalu!“ V	slovo	je narahlo nagnila glavo. Poklonil se je	A
”Česa še hočete?“ ”Vi ste ji dali	slovo?	Kedaj?“	A
bolj težko, in zapusti me ... Podaj mi roko v	slovo,	zakaj najbrže se ne vidiva več ...“ ”Ne še	A
prasnila, ko je tisti priskutni brivec premilo	slovo	jemal.Ona je ležala na divanu in je jokala;	A
in je vse vedelo. ”Tudi jaz vem, da pride po	slovo;	zdaj je šel mimo okna.“ In Jokec je ugledal	A
sem te slišala in sem vedela, da prihajaš po	slovo.	Rekel si: Pozdravljena!	A
”In nikoli več! - Za	slovo,	morda za dolgo slovo!“ Zatisnila je oči,	A
”In nikoli več! - Za slovo, morda za dolgo	slovo!	“ Zatisnila je oči, lica so se nasmehnila	A
taka resnica je, da sem jaz bolj pameten. Za	slovo	bova pila, tega mi ne odreci!“ ”Pila bova	A
Ponudila mu je roko. ”Kaj je to	slovo,	Minka?“ je vzkliknil Kačur. ”Kaj pa še drugega	A
obrazi; nobeden mu ni ponujal roke v prijazno	slovo	in tudi on je ni ponujal nikomur ... Svetlo	A
oči. Ne zaradi tega, da bi bil že mislil na	slovo,	čeprav ne morem tajiti, da sem časih mislilnanj	A
ostaviš siromašno, oropano. Daj mi vsaj roko v	slovo,	vsaj prijazno se v slovo nasmehni; ni treba	A
Daj mi vsaj roko v slovo, vsaj prijazno se v	slovo	nasmehni; ni treba hvaležnosti, le malo prijaznega	A
suho, trezno življenje. Kakor je bilo težko	slovo,	vendar mi je bilo žal celo po slovesu, po tistih	A
ustnic ni bilo bolečine. . / . / stran 290 . / V	slovo	sem zamahnil še enkrat z roko, stvar je bila	A
dijak. Najbolje bo, da dam svetu prej ko mogoče	slovo.	- - -	A
-- Samo še enkrat, Nina, samo še v	slovo	mi podaj roko, zato da bom imel dragocen spomin	A
Francka se je poslavljala in težko ji je bilo	slovo,	ob poslednjem trenotku se je prestrašila sveta	A
se je skoro opotekel. Ana mu je dala roko v	slovo,	ali bala se ga je in vesela je bila, ko je šel	A
so bile rdeče obrobljene, hotel je povedati v	slovo	nekaj lepega in ljubeznivega, toda jezik mu	A
ali porušene domačije svojih očetov. Grenko je	slovo	od žene, grenkejše slovo od matere; slovo od	A
svojih očetov. Grenko je slovo od žene, grenkejše	slovo	od matere; slovo od očetne grudepa trga srce	A
je slovo od žene, grenkejše slovo od matere;	slovo	od očetne grudepa trga srce iz prs, sili solze	A
pojdeva skupaj domov.“ Nasmejala se mi je v	slovo	in čez dvajset korakov je postala in je gledala	A
na cesto, komaj da sem vedel, kako blizu je	slovo	in samota, me je zabolela vsaka nemila beseda	A
prijatelji; zato se tudi spodobi prijateljsko	slovo!	“ Dala mi je roko in mi je gledala v oči mirno	A
spominu. Zdaj mi še roko poljubite za prijazno	slovo	... pa Bog z vami!“ Narahlo je nagnila glavo	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani