sirota (606)

oblast je brez soglasja z našo Sveto Cerkvijo	sirota	‒ in ime Gospoda bodi počaščeno. ENEJA SILVIJ	A
BARON Kdo je? NEŽKA Jaz uboga	sirota!	BARON Pojdi ven, da nobeden noter ne pride	A
Rozalka, katero si sicer ljubil; uboga žena sem,	sirota	‒ nimam moža! BARON Usmili se!	A
ŠTERNFELDOVKA Ja, jaz sem. Vidiš,	sirota,	in ta tvoj zapeljivec je moj obljubljeni ženin	A
Seveda jo, da nikogar nima na svetu, da je	sirota	najdenka.Če bi bila pa županova, bi se trgali	A
sem ga. Na tvojo ramo je položil roko, Nina,	sirota!	NINA: Mati, čemú bridkost?	A
rokovnjač tudi ne! Popotnik Peter sem, nadložna	sirota	iz doline šentflorjanske... PETER in JACINTA	A
nikjer in nikomur ne razodeni, da si Peter,	sirota	iz doline šentflorjanske!Tisti hip, ko razodeneš	A
POPOTNIK skrije obraz v dlani in zajoka: O	sirota,	še sirota nisi! JACINTA toči: Ná vina,	A
skrije obraz v dlani in zajoka: O sirota, še	sirota	nisi! JACINTA toči: Ná vina, ubožec, potolaži	A
nikar me ne tepite: strah me je postave! PETER:	Sirota,	čemú te je strah? POPOTNIK: Krištof Kobar	A
odprte ín ker sem bil lačen. PETER: Ne jokaj,	sirota,	zaradi krače!Dvajset krač je v kleti, tvoje	A
Cerkovnik odide na verando. Na stražo,	sirota!	Odide za cerkovnikom na verando; tam žvenkét	A
verande PETER: Kaj trepečeš, gospodar,	sirota,	kaj čepiš?Na stražo!	A
Zaletelo se mi je! -	Sirota	iz doline šentflorjanske je podpisala - PETER	A
premislili... razodeni, Peter, in prisezi: ali si ti	sirota	iz doline šentflorjanske, ali nisi?Ali smo te	A
klavrn: Kako bom umetnik, kako bom razbojnik?	Sirota	sem iz doline šentflorjanske; Mojzes, pod vrbo	A
razbojnik, je pobegnil za njima tudi tisti repék,	sirota	imenovan!Mi pa ostanemo - zmagovalci na bojnem	A
Bolna si, kaj ne?	Sirota,	sirota! Take ste ženske, sam strah in jok!	A
Bolna si, kaj ne? Sirota,	sirota!	Take ste ženske, sam strah in jok!	A
Vam je lahko. Ali jaz, jaz, jaz sem	sirota!	Košir Torbarčku.	A
Petju je dana nežna oblast. Pesem popeva borna	sirota,	da si tolaži duševno bol; pesem življenja lajša	A
glej, tebe sem imel, ko bil sem svetu celemu	sirota,	ko v družbah sem vzdihával osamel, ko vsakdo	A
‒ Ura bije, k oknu ni je, kaj	sirota	čém storít′! V hram poglejte, mi povejte, zvezde	A
stran 32 . / XXX Tí hočeš zabavljáti mi,	sirota?	Ti, srakoper, ki še za stáro skaka?	A
kako bledí! In vender poludne še ni; Bom‒li	sirota	oslepela? 2. penica: Kaj praviš, oh! je le	A
Dvema že zvečer zvoní! . / . / stran 81 . /	Sirota	Zadosti že sem slišal joka, Zadosti solz sem	A
Pa so mi pisali, da si bolán, Kako sem jokala	sirota;	Zdaj pa si pred mano zdrav in močán, O hvala	A
se je izgubil, mater jastreb je ubil. Sam,	sirota,	sem ostal, sam na pot sem se podal ... Sam skrbeti	A
‒ Joško je	sirota	... Stopa Joško po stezici, raz nebo toplota lije	A
razvil. Oj, dete, dete malo, nedolžno dete ti,	sirota	si ostalo, kedó za té skrbi? Pa če nikdó na	A
stojiš perutco pobešaš krvavo, za družbo predrago	sirota	strmiš v daljavo čez morsko planjavo. Pač sanjaš	A
snegom ‒ gorje ti, uboga sončna stvar! Kako	sirota	zdaj trepeče, oh, da bi mogla gor nazaj, če	A
oko mi zaliva? ... . / . / stran 64 . / SRCE	SIROTA	Osamelo, zapuščeno dete tu stoji mladó, čelo	A
domú po svetu joče, a kedó mu streho da? Ta	sirota	osamela ti, nesrečno si srce; záte nima zemlja	A
sila, . / . / stran 98 . / drhtim, oh, drhtim	sirota	uboga, da v boju zgubim, ki ljubim tako ga.	A
tako ga. Ko padel bi on ‒ kako bi na sveti	sirota	potem še mogla živeti? To ubogo srce, to drobno	A
brez mere solzá. A plakala bo in čakala bo	sirota	zastonj: nje ženin je ubit in strt od kopit	A
bojiš se govorit′! Ura bije, k oknu ni je, kaj	sirota	čem storit′? V hram poglejte, mi povejte, zvezde	A
zakaj s′ ga zapustila. . / . / stran 343 . /	Sirota	jaz okrog blodim Sirota jaz okrog blodim, ubog	A
/ stran 343 . / Sirota jaz okrog blodim	Sirota	jaz okrog blodim, ubog cigansk′ otrok. V samoti	A
vendarle se letati ne da, . / . / stran 53 . /	sirota	je prepozno in v solzah dojemala, metulj bi	A
premožnega obrtnika in posestnika, je postal mlad	sirota.	Starejši brat mu je kot varuh oskrboval lepo	A
ji Bog da večni mir, blaga duša je bila, o ti	sirota,	o ti uboga reva.In moški so se drli in ona se	A
pojutrišnjem, ali kadar me bodo našli v Robeh, bo	sirota	zvijala roke in jokala...- - Jernej!	A
njegov strup ni bil strup, bil je strah. -	Sirota,	ti je še takrat ne boš, ko bo prepozno!	A
strešnica! - je živčno siknil. - Kaj se pa dereš,	sirota!	- ga je zviška pogledala Temnikarica.- Saj sam	A
tako zapisan smrti, da se ji je zasmilil. -	Sirota...	- je rekla polglasno. Prekleta strešnica	A
začudeno pogledal. - Smiliš se mi, ker si res	sirota,	- je tiho rekla Temnikarica z nekim čudno globokim	A
Zakaj pa v uro? - se je začudila. - Kaj pa je	sirota	kriva? - Nič ni kriva! - je zahreščal	A
nenadoma zagolčal Prekleta strešnica. - Molči,	sirota,	molči! - je rekla Temnikarica, ne da bi ga pogledala	A
telesu in spet nečloveško zastokal. - Ne stokaj,	sirota!	- je mirno rekla Temnikarica.- Nič hudega ne	A
povedal Jankec in z roko pokazal v dolino. »	Sirota!	« je vzdihnil starec in se obrnil proti svojemu	A
in se obrnil proti svojemu stolčku. »Teta ni	sirota!	« se je uprl otrok.»Saj stari ljudje nimajo več	A
Samo otroci so sirote. Jaz bom	sirota,	ko mi bo še očka umrl.« »Ne, ne!« je	A
in spet stopil k njemu. »Pravim, da je Zmaga	sirota.	« »Zmaga?	A
so sirote vse življenje.« »Jaz že nočem biti	sirota,	ko bom velik!« je odločno rekel Jankec.	A
Nanco je takrat ubilo -- in on on je bil taka	sirota!	Mlad, skoraj še otrok ...	A
»Saj bom šel naprej.« »Kam boš,	sirota,	šel naprej?« je rekel macesen.»Saj si se vendar	A
starinsko stensko uro, ki je visela pri peči.	Sirota	se je hripavo pripravljala k bitju.Visela je	A
mladosti riše tvoje hrepenenje. Kaj pa ti veš,	sirota	človeška, kaj vse vre v tebi!« Grenko	A
dvignila krilce in zabredla v vodo. - Ta je res	sirota,	- je pomislil.- Že od rojstva tako rekoč.	A
več in več praznega prostora, kakor bi bila,	sirota,	okužena...In le zakaj?	A
»Ti boš mene učil!	Sirota!	«Potegne Drejcu časopis iz rok ter ga jezno raztrže	A
ga pikajo, zbadajo in mu pijejo kri, da ima	sirota	konice ušes že vse žive.Toda stari volčjak nič	A
ubogemu dekletu košaro z jabolki, in zdaj se joče	sirota	in pobira po bregu.Dve uri daleč je prinesla	A
spet predrzno zaupanje? Tako se je mučila uboga	sirota	z debelo tetino knjigo, da si je iz vsega srca	A
olepšav, brez orgel in petja. Tako si je ustvarila	sirota	v napačnem umovanju svojo posebno, pusto, muke	A
je v dolgem življenju spoznal, da je dobrota	sirota	in da je hvaležen samo siromak, kakršen je on	A
opravljajo, samo da bi jo omrzili njemu. Če je ona	sirota,	ki ima nerodnega očeta, ali ni krivda tem večja	A
prijateljili Cila in Urša. Teti se je bila zasmilila	sirota,	ki je tudi zgubila dom, in prisrčne njene prošnje	A
zatisnila oči ‒ in zaspala za vselej. Tonček je bil	sirota	brez očeta, brez matere. III.	A
III.	Sirota	V gozdarjevi hiši so Tončku hitro tekli dnevi	A
»Umrli so, kar sem šel od doma.« »	Sirota!	Gotovo niste šli radi v vojake?	A
zdaj na poti. Tista, ki se tja znosi, bo res	sirota!	Zdaj Bumbaš ni imel več moči, da bi udaril.	A
prenese gizdije, so zmajevali. Samo malo je,	sirota,	glavo dvignila. Samo za hipec je skrila črno	A
Vitebska, ki je bila za neposvečene sicer še zmeraj	sirota	iz Minska, so medtem tudi že odpustili iz bolnišnice	A
ki se mu je potlej tako hudo godilo, da je	sirota	bil zanj rubljen.Vendar je narejen sveti Donat	A
rijateljice so jo obdržale čez noč pri sebi. Prav ima	sirota,	na deželi itak ni zanjo razvedrila. Naj se pokratkoč	A
Nastala je pomota, ki zna biti usodna zanjo.	Sirota	je brez roditeljev, brat sedi v ječi.Kdo naj	A
Prišla iz Pilića pod Konj-planino.	Sirota	brez očeta in matere.’ Položil je list pred	A
Pod Konj-planino se mi ni zdela več varna.	Sirota	se je izgubila od svojega roda kakor čebela	A
proti Vahulji ne opravi ničesar. Do zdaj je	sirota	molčala in še ji ni bilo prebiti.Kaj bo pa zdaj	A
Čemu ji bodo? »Veš,« je odgovorila	sirota,	»če bo še vojna in ne bo drugih igrač, se bomo	A
da je moja nakaznica stara že nad mesec dni,	sirota	pa tega nisem vedel niti ni bilo nikoder napisano	A
iskanjem se gospa zamudi in potem mora hiteti,	sirota,	da konec koncev zbegana res več ne ve, ali je	A
kadar ni mene, ki sem ji »revež« in sivolasa	sirota.	In mi je bilo v veliko zadoščenje, ko me je	A
MLAJŠI IN NAJMLAJŠI 4 ZAGONETNA NEZNANKA 21	SIROTA	IŠČE STARŠE 42 SIROTA NAJDE STARŠE 53 TRPLJENJE	A
ZAGONETNA NEZNANKA 21 SIROTA IŠČE STARŠE 42	SIROTA	NAJDE STARŠE 53 TRPLJENJE SIROTE IN NJEN BLAŽENI	A
amrmral in šel brez slovesa. . / . / stran 42 . /	SIROTA	IŠČE STARŠE Oče Menart je odklanjal novi rodbinski	A
tudi!« je dostavil resno. . / . / stran 53 . /	SIROTA	NAJDE STARŠE Nebogljeno sirotče zapuščeno blodi	A
glupo vprašal, v katerega. Menda je dva videl,	sirota!	Prav vesela sva bila, ko sva ga oddala v Ljubljani	A
stene novih hiš tako pregrešno tanke in sem	sirota	zavezan poslušati sedajle že osemnajstič ganljivi	A
sem pa storil tako hudega, da bi moral baš jaz	sirota	pobrati vse nadležne babnice celega sveta!Posebno	A
stroumnega fantiča. »Smili se mi,« je rekel, »ker je	sirota.	«‒ Tak možak je bil Civha!	A
je lastne matere! Starše je imel in je bil	sirota.	‒ Zdaj se me ne boji več.	A
zamere in spotike. Resnično, tak mož je velika	sirota	in vreden pomilovanja! Toda naj ne obupa!	A
tičali čevlji, prevezani so bili s špago, da ni	sirota	izgubil podplatov, nogavic pa sploh ni imel	A
trdo prijeli, če je kdaj gledala kaj grdega.	Sirota	se je obotavljala z besedo. Pa le niso odnehali	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 301 401 501 601 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani