Najljubše bi ji bilo, če bi bila vsa cerkev tiha in prazna, brez podob, brez olepšav, brez orgel in petja. Tako si je ustvarila sirota v napačnem umovanju svojo posebno, pusto, muke polno, mrtvično pobožnost, polno strahu in nezaupanja, pobožnost, ki ji ni lajšala srca, ampak ga stiskala z mučno zavestjo, da ne more, kakor bi morala in hotela. Včasih so jo nadlegovale misli, da bi opustila ves napor, ko vidi, da je vse zaman, kakor odpove preobložena žival in se ne zmeni več za nobeno priganjanje, nobeno trpinčenje.