sirota (201-300)

Veš, da mi je bilo hudo.« »	Sirota.	«Najrajši bi jo bil pobožal.	A
zajokalo. Podlipnica je zasočustvala z Rozalko: »	Sirota.	Ti bom šla koj pomagat.«	A
nasmehom, kakor bi hotel reči: »Kaj boš ti,	sirota	lačna!« »Ali boš kaj za vino dal, Anton	A
oklene okrog vratu in tudi njej tekó solze, a	sirota	si ne upa povedati zakaj. »Ti boš meni	A
sorodu z Waldenovo družino in sama je bila ‒	sirota.	Oče nje ni bil zapustil premoženja, ko je umrl	A
mučenica za resnico in nedolžnost svojo. Zapuščena	sirota	sedaj omahuje med lažjo in resnico, med prostovoljno	A
Lovrač, ne dajmo se!« je šepetalo v njem. »	Sirota,	mati moja, kaj li veš, kakšen je svet!Vse, kar	A
podite od hiše. Saj vam je dosti pretegnila,	sirota.	« »Imej usmiljenje,« je kriknilo iz Jere.	A
obupanci je tudi Bajželj, z njim Neža in Agata.	Sirota!	Lepo in pošteno dekle, nisi zaslužilo takega	A
je šepnil delavec pred hišo. »Agata je res	sirota!	Pri tej hiši si bo prislužila nebesa,« je pristavil	A
kadar je videla na njenem telesu podplutbe. »	Sirota,	pa mi nikoli ni potožila!«Agata je skrivala	A
rame, se je hotel kar pretrgati od joka. »	Sirota!	« je zastokala mati, solzé so ji kar lile po	A
temveč pred vhodom pri straži. Po cele noči ni	sirota	zatisnila očesa.Objokavala je vedno svojo žalostno	A
»Smilila bi se mi, Almira, ako bi postala	sirota,	kakor sem jaz.Glej, tudi mojega očeta je ugrabila	A
možé.« . / . / stran 23 . / »Koliko si moral,	sirota,	učiti se in truditi, da si prišel do tega visokega	A
življenje ni posebno prijetno rokodelstvo; ali	sirota	ga ni še poznala; branila se je z vsemi štirimi	A
svojih prsih zdrobil jo na drobne kosce! Smešna	sirota!	Po tleh si se valilo kakor poredno dete, kričalo	A
obhodil sveta, koliko je lepega videl, in ona,	sirota,	ni nikdar pogledala v svet izmed domačih gora	A
govorjenjem in vedenjem ondan v gradu; boji se	sirota,	da je bilo morebiti razžaljenje pregloboko,	A
nesrečna, kakor ni bila nikoli ženska na svetu!	Sirota	ni vedela, da ni ona prva, ki se ji tako godi	A
/ stran 158 . / Vendar kako bi bila mogla	sirota	razodeti mu žalostnejšo polovico; saj je bil	A
bil mož že zdaj tako potrt, tako uničen, da	sirota	ni strpela gledati mu v lice, v bledo, upalo	A
nanagloma zboli, zastonj je bila vsa pomoč.	Sirota	že prej ni bila trdnega zdravja, sinova nesreča	A
večer, v obili meri povrniti ji vse, kar je	sirota	zate storila, trudila se in trpela. To veselje	A
Ko pride neko jutro Breda k njemu pogledat ‒	sirota	ni imela miru ‒ najde ga na postelji, oblečenega	A
da dobro dé bolniku. Ali kaj je trpela uboga	sirota?	Kako ji je krvavelo srce, ko ga je slišala govoriti	A
potu. Upála lica so mu jasno pričala, da je	sirota	mnogo prestala, morebiti celo lakot trpela,	A
bi jo do prve vasi; samo bojim se, da bi mi	sirota	ne ugasnila v naročju po potu.Očital bi si,	A
bilo še vse po sreči!« govori sam s seboj; »	sirota	še diha, četudi po malem, iskrica še tli; treba	A
vse takó spremenjeno! Če je res ona, kaj je	sirota	pretrpela v tem kratkem času!Čudno je bilo možu	A
razlegal po izbi, prebudi dekleta; oči se ji žaré,	sirota	je bila ‒ lačna! Dragi bralec, ali si že kdaj	A
se bili ravno, ko sem prišla iz hiše! Vedite,	sirota	sem, povrniti vam ne morem, kar ste mi storili	A
uhajale so ji misli, sama ni smela za njimi,	sirota	‒ proti tihi, mirni dolini, kjer stoji prijazna	A
mojem naročju se izjokaj, saj nimaš nikogar,	sirota,	da bi mu potožila, kar ti teži mlado srce.Kam	A
storili stopinje za njo! Kdo vam je porok, da ni	sirota	v potrebi, zapuščena, brez usmiljene roke, ki	A
nesti sem jo morala, tako se je bala in tresla	sirota.	Zdaj vidiš, Zorka, da nismo tako napačni ljudje	A
prosta je in lahko gre, kamor hoče - če more	sirota!	« Po teh besedah se obrne k deklici,	A
saj nimaš nikogar na svetu, da bi zate skrbel,	sirota!	Pač živi nekdo na svetu, bogve kje; on bi imel	A
Nato utrujena zaspi. »Uboga	sirota!	Tam bi bilo pač najbolje,« zdihne usmiljena starka	A
je bila ta beseda ubogi deklici. Zdrzne se	sirota,	solze ji zalijó oči, jok ji brani govoriti.	A
mu čez nekaj časa. »Kaj hočeš torej storiti,	sirota	moja?« »Pri vas bom ostala, dokler me	A
govoriti, gospod! Jaz nisem kraljična, ne zakleta,	sirota	sem in bivam rada pri vas.« »Če si res	A
sedi, tako govori dekle zapuščena	sirota.	Od kodi in kam jaz tečem, ne znam	A
Potoček, postoj, jaz pojdem s teboj,	sirota	iz tujega kraja. Ne moreš z menoj	A
Potoček, postoj, jaz pojdem s teboj,	sirota	iz tujega kraja. Ne moreš z menoj	A
In govoriti sem morala.	Sirota	je videla, da ima vsak otrok mater in očeta	A
Solzana? Ne, tako žalostnega imena naj bi ne imela	sirota.	Kako bi jo mogel klicati kdaj njen oče, da bi	A
najboljšega dekleta. Kaj sem hotela jaz uboga	sirota	brez matere in očeta!Vsega ti ne morem povedati	A
bil mogel sicer tako hitro pozabiti? In jaz	sirota,	jaz mislim nanj noč in dan!« In še huje joka	A
ne pozna, saj mu še rogé nastavi, ko priskače	sirota	dobrikat se k materi.In koklja ravno tako; prav	A
jokal. Videlo se je, da bi bil rad prosil, pa si	sirota	ni upal.Evelina ga gre vprašat, čigav je in	A
Julieta stoji za mano vsa objokana.	Sirota!	Prišla je slovo jemat, po odgovor, oboje.	A
zakrije obraz z obema rokama. Gotovo se joka	sirota,	dasi mu nisem še videla solznih oči.Jaz si ne	A
Zdaj, ko vam pišem te vrstice, zatisnila je	sirota	za nekoliko časa oči; morebiti malo zadremlje	A
zadremlje. Bog ji daj sladak počitek, saj ga je	sirota	potrebna! Ko bi jo videli, kako je lepa, žalostno	A
vam bi pisala. Ko ji podam res pero v roko,	sirota	ni imela moči, da bi ga držala. Gospod Duval	A
ali mati, edina njena podpora, da zdaj nima	sirota	nikogar na svetu.O da človek še na pokopališču	A
Evelina je res dobro dete. Kaj si prizadeva	sirota,	da bi mi za samo trenutje razvedrila čelo!Kako	A
bila. V srce me je bolelo, ko sem videl, kako	sirota	na skrivnem trpi.Kakor preklet hodim po svetu	A
pismo vas mora najti! Dela ‒ o kako hočem začeti	sirota?	Dela ‒ a kaj, saj vi nimate srca!	A
razumel in z menoj vred mojo gospo omiloval. Jaz	sirota	sem izgubila mater že za otročjih let.Usmilila	A
sem dejal: »Za vse drugo bi lahko bilo; tebi,	sirota,	dohaja vsa nesreča in ti preti še večja nevarnost	A
obdržala zase. Od najemščine sta živeli ona in	sirota	lahko in tembolj brez skrbi, ker so jo odrajtovali	A
muzati, frkati brke in mrmrati blagodušno: »E, si	sirota,	si, vidim; ali ne plači, ne javkaj, pokaži,	A
hiši . / . / stran 361 . / in zunaj hiše. Uboga	sirota!	Moral jo je Bog sam obvarovati, da ni umrla ali	A
premišljevati, ker so kmalu umrli. Božič je bil	sirota	brez sorodnikov in dobrotnikov.Lazil je v sami	A
»O, ne storite mi nič žalega!« je prosila. »	Sirota	sem ‒ k teti Nežari sem hotela za gore ...Pa sem	A
in jo pogladil po laseh. »Jerica, vem, da si	sirota.	Kajne, da te je pognala mačeha iz hiše?	A
da te je pognala mačeha iz hiše? Zato pa si	sirota	...Jutri ti pokažem pravo pot.	A
nesla Mena v rokah. Jokala je bridko, ker je	sirota.	Mati ji je umrla in Mena je bila sama na svetu	A
nepridiprav, pa tudi nikdar ne bom. Da bi morala	sirota	Mena trpeti pri vas zaradi moje malopridnosti	A
bojim se, ne bojim ‒ še celo smrti se ne bojim ...	Sirota	Mena nima nikogar na svetu.Pa da bi jo mučil	A
/ stran 70 . / 5 Tisti dan se je jokala	sirota	Mena.Ves dan se je jokala na Kosobrinovem domovanju	A
mogla zadržati. Bedanec je umoril Kosobrina, a	sirota	Mena je ostala sama onkraj soteske.Strah jo	A
na ono stran. Saj moram, moram, ker je Mena	sirota	in jo je zdaj strah, ker je sama.A kako naj	A
mrtev tam doli v jarku. ‒ »Kaj bo počela zdaj	sirota	Mena?« je mislil Kekec in kar strah ga je bilo	A
»Res je, res,« je odvrnil Kekec. »	Sirota	si, Menara. Zato pa se mi smiliš, ker si sirota	A
Sirota si, Menara. Zato pa se mi smiliš, ker si	sirota.	Naši te bodo imeli radi in Tinkara bo kar skakala	A
pripovedovati, jo je pogladil po laseh in je rekel: »	Sirota	si, velika sirota, Menara! Dosti si morala pretrpeti	A
pogladil po laseh in je rekel: »Sirota si, velika	sirota,	Menara! Dosti si morala pretrpeti in si dosti	A
pograbi Meno ... Ovbé, ovbé! Izgubljen sem ... in tudi	sirota	Mena je izgubljena ... « Kekec je zastokal v svojem	A
začele vreti solze v oči, ker se mu je mala	sirota	tako hudo smilila. Krčil je pesti v svoji onemoglos	A
jim povem, kako zelo se jezi Bedanec name. In	sirota	Mena bi ostala sama na Kosobrinovem domu, kakor	A
zbežal, ker se bojim Bedanca. Kako bo jokala	sirota	in bo nemara umrla od samega strahu ... Ovbé,	A
pošepetal na uho: »Ne čudi se, Kekec! Mojca je	sirota	‒ Mojca je slepa ...«	A
vidi in zakaj jo mora Rožle voditi za roko.	Sirota	‒ slepa je na oba očesa pa ne vidi prelepega	A
Kekec, resnično je hudo, ako je človek slep.	Sirota	je Mojca, velika sirota ...A kaj hočeš, Kekec	A
ako je človek slep. Sirota je Mojca, velika	sirota	...A kaj hočeš, Kekec?«	A
vse to zaradi uboge Mojce. Izginila je bila	sirota	pred dnevi, da nihče ni vedel kam.Iskali so	A
in je zavriskal na ves glas, hej, še je živa	sirota	Mojca, še je živa!Ni padla v potok in tudi umrla	A
siroto Mojco. Zbežal je z njo v dolino ‒ in	sirota	Mojca se smeje zdaj doma pri očetu in materi	A
jezen sem bil na vas, ker ste ugrabili Mojco.	Sirota	je Mojca, velika sirota, ker je slepa in ne	A
ste ugrabili Mojco. Sirota je Mojca, velika	sirota,	ker je slepa in ne vidi niti neba niti mamice	A
neba niti mamice. A vendar ste jo ugrabili in	sirota	se vam ni prav nič smilila. Zato sem bil jezen	A
Vi pa še pravite, da sem pretkan ...	Sirota	Mojca!Čez mesec dni bi lahko videla nebo in	A
danes boš moja,« je rekel sam pri sebi. »In	sirota	Mojca bo videla nebo in širno polje ... Oj, to	A
tako. In še volka sem ji odvedel, da mora zdaj	sirota	proč iz naših krajev.Ali bi ti zmogel kaj takega	A
pograbila hudobna Pehta. Saj mamica pravi tako in	sirota	Mojca ji mora verjeti, ker mamica se pač ne	A
kako naj ti povrnem to? Ali bo res izpregledala	sirota	Mojca?Ali bo res?«	A
kakor da me ljubiš. Kaj naj si tudi želi uboga	sirota?	« Ko se je zmračilo, je prinesla služkinja luč	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani