mahoma (372)

Pogreb mame ... Dan, ko se	mahoma	vse spremeni, neizprosno, nepreklicno in za	A
Ne bilo bi sitno, zakaj deklé je prijazno ...	Mahoma.	Kaj, o ljubezni si govoril?	A
- TILA pogleda	mahoma	na levo: Nekdo je zavzdihnil. VEHOVEC hitro	A
VEHOVEC: Nisem! TILA se	mahoma	izvije: Njen glas vas je klical! VEHOVEC	A
NOVLJAN: Le v tebi, Nina! Poklekne	mahoma	s postelje, vzame njeno nogo in jo poljubi.	A
ugriznil v nogo, ugriznil, ugriznil tako, da bi	mahoma	loputnil na tla, héj, s čelom na kamen! FRANCKA	A
se je sreča duši vneti, in jaz, jaz bil sem	mahoma	pijan kot detece v zatohli vinski kleti, in	A
Pa ne...« Čelhar	mahoma	umolkne in se zagleda v svečo. »Prinesi	A
je mogla še rohneti in razbijati nad njim.	Mahoma	se mu zazdi, da stoji ob odprtem grobu. Otroci	A
nemogoča. Ob nastopu očeta s sestro pa mu je bilo	mahoma	očito, da je prav zelo verjetna.In zdaj?	A
Tu pa tam ujame Drozeg porogljiv pogled... in	mahoma	se spomni, da ga stisne v prsih:Saj že ljudje	A
luna, sta šla dalje. Pod Ključem se je Ernest	mahoma	ustavil, segel v žep, zmečkal šop bankovcev	A
Aleksejevič Bunin, ki si zapisuje v spomin:	Mahoma	sem se do kraja predramil, v trenutku me je	A
tovornjake, ker se bodo premaknili. Glas se mu je	mahoma	kar izgubljal.Vozniki so se spogledali, smrtno	A
oglasila vest, temveč je vzvalovilo čutenje, se	mahoma	zaskočilo v določenem sosledju stopenj, se nadaljevalo	A
zobozdravniškim svedrom. Pokončna mladica se je	mahoma	okrenila, obrazi so se strdili ob spečem in	A
koži vleče proti Pravdanji vasi.’ Ako se to	mahoma	ne odpravi, ostala bi na Tožbanjcih sramota	A
tako piše poročilo - jedva začne, ko ga ona	mahoma	bistro pogleda ter natakne velike naočnike,	A
rokama, kar je dečke tako preplašilo, da so	mahoma	prenehali z igro. »Naš narod je podoben medvedu	A
neustrašen človek, kadar je šlo za njegov žep, a	mahoma	se je prestrašil, omalodušil, ko je videl, da	A
videl poleg sebe posestrimo vilo, ki je postala	mahoma	podobna Danici: po stasu, po obleki in obrazu	A
moreš.« Govoreč vroče zahvale, je bedni katolik	mahoma	pozabil na ušesne bolečine.Planil je pobirat	A
kakor bi hotel razbrati njegove želje in jim	mahoma	ugoditi.Ker se Vilar ni zmenil zanj, ga je oni	A
roko na jabolko v nedrih. Izobilje sreče se je	mahoma	izpremenilo v nesrečo.Iztežka je zadrževala	A
novo veselje. Potem si je prižgal svalčico;	mahoma	jo je obrnil, to je, vtaknil je goreči konec	A
prsti dremljajoč po prsih, je pošetal po lopi.	Mahoma	pa je obstal pred gozdarjem ter zavpil: »To	A
ter sedel, ker je začutil veliko utrujenost.	Mahoma	je padla na njegovo dušo globoka mržnja.‚Ne	A
je obstalo njegovo pozorno oko, glava se je	mahoma	dvignila.»Hu, to so krvave bukvice, kakoršnih	A
Vilar mu je želel dobro jutro in paznik se je	mahoma	vzravnal v vojaški postoj; čez hip je nadaljeval	A
slovenščino. »Danica,« je zalepetala deklica in	mahoma	jo je zalila rdečica, ko se je zazrla v debele	A
slabosti od živčnega pretresa ali kaj, da je	mahoma	sedla na voz.‚Sami-leben, moje življenje visi	A
Kakor žarnica se zablešči njen kratki pogled, a	mahoma	ga zaključi naivnokrotek smehljaj, glava se	A
rusko, srbsko in črnogorsko. Slavnostne pesmi so	mahoma	naredile konec zabavi. Še ni bila končana poslednja	A
maral v hiši knjige, katero je rodila ženska.	Mahoma	jo je vrgel skozi okno na dvorišče in še sam	A
kakor bi od tam pričakoval kaj prijetnega.	Mahoma	se je vzpel, njegova dosti pritlikava postava	A
tako malo imenitnimi ljudmi. Potem je skočil	mahoma	v našo vežo, da bi se prikril radovednim očem	A
Zaklical je »halo!« s krepkim, moškim glasom, ki si	mahoma	osvoji simpatije najširših krogov. Telefon se	A
obrvi, obtičal za: časek v tej drži, nato pa	mahoma	oboje povesil, da se je stresel suhljati život	A
bratovemu. »Nikarta!« je poprosil Gašper, ki je bil	mahoma	ves mehak. »Lucija je tako dobra.«	A
mogli bolj. Ko sem previdno iztegnila glavo, sem	mahoma	začutila, da je nekaj stopilo mednju - nekaj	A
kamnitem pragu ute, in ko ga je omočilo vino, je	mahoma	postal ves teman.Skoraj prazni liter, ki je	A
ne odreši dober človek ... V glavo so se mu	mahoma	nagnetle vrstice verskih naukov.Predobro se	A
obrit, mi bomo pa medtem vse znosili na mizo."	Mahoma	me obide spoznanje, da imam svojo družino prav	A
kinknila na eno ali drugo stran, se je zdaj	mahoma	predramil, da bi se udeležil prevažnega obreda	A
Kako naj bi ne bil srečen? In Tine je bil	mahoma	spet deček.Stopal je po stezi za potokom.	A
in v pravljicah ... Tine se je stresel in se	mahoma	vrnil v resničnost.Zaspal je bil!	A
žerjavico že nekoliko ohlajene jeze, ki je zdaj	mahoma	požgala vsa boljša in plemenitejša čustva.In	A
zlato se je prelivalo v blestečo srebrnino, in	mahoma	se je vsa gorska pokrajina odela v bledikasto	A
ognjena kača, ki vrže mojega očeta vznak, drevo pa	mahoma	spremeni v žarečo baklo.Voda dere s tako silo	A
Razdražena domišljija je v vetru se gibajoče veje	mahoma	spremenila v potuhnjene pošasti in belkasto	A
ves glas kriknil. Tedaj je vse okrog njega	mahoma	utonilo v nepredirnem mraku, iz podzemlja pa	A
jezu. Pretepači so odreveneli od strahu in	mahoma	pozabili na Lovreka, ki se je opotekel na travnik	A
desnico in se zazrl v svojega nasprotnika.	Mahoma	je vse utihnilo. »Gospodje!« je zaklical	A
raztrgan skoči s plamenečimi očmi med napadalce, ki	mahoma	pokažejo pete in se z rezkim kričanjem razbežijo	A
vest o njenem trpljenju in hrepenenju jih je	mahoma	obdala s sladkostjo in lepoto.V sebi je neutrudno	A
zakopane sanje! Trda skorja odrevenelosti poči in	mahoma	bruhne izpod nje nalik ognjeniku staro, a vendar	A
prikazal, je ob pogledu na njegov presrečni obraz	mahoma	pozabila svojo jezo.Mimo tega so bili njegovi	A
gruča vaških otrok, ki so ob njegovim prihodu	mahoma	utihnili in se mu deloma začudeno, deloma strahoma	A
prinesla varučka malega Bojana k materi, je ta vtis	mahoma	izginil, kajti malček je napolnil sobano s svojim	A
in ga morda nikoli več ne bo in ga vendarle	mahoma	in brez premisleka zamrzi.Bog vedi: v prejšnjem	A
neznano hitro je bila prišla, kakor da je planila	mahoma	izza gorá.Hladen, vlažen veter je pihal, težki	A
za ped visoko ali še več, ter udarila nato	mahoma	z obema nogama na leseni pod, da se je izba	A
debele dame, vsi rejeni filistejci začutijo	mahoma,	da se jim topi tolšča okoli srca.In kuga dobrotljivo	A
naglo kozarček slivovke. Njegov obraz je bil	mahoma	ves resen, skoraj osoren in razdražen. ”Ali	A
nekoliko škili, vse drugo ti bo navrženo! In	mahoma	jo obsuje s čednostmi, dobrotami in lepotami	A
posebnega na tem sivkastem obrazu, kaj da bo	mahoma	presekalo in na obe strani prevrnilo ta čudni	A
okrutnega tona, kajti gospodična je izgubila	mahoma	ves pogum in tok njenih besedi se je tako korenito	A
kjer bi se trepetaje ustavila budna pamet.	Mahoma	ustvarijo podobe, ki bi se dnevnim očem zdele	A
Odprla so se vrata nastežaj in v izbi je bila	mahoma	sama luč.Prišel je sveti Miklavž.	A
odeji. Otrok je zajokal, zakaj strahovi so	mahoma	zagrnili vsa okna, da je bila strašnanoč.Pod	A
drugim dal vsaj skodelico!“ Spreletelo ga je	mahoma	kakor spoznanje in odrešenje: ”Sami so si	A
pogled mrtev in prazen, ni razločil ničesar;	mahoma	pa se je mrena pretrgala.-	A
za oknico, da bi ne padel. Vsa hiša se je	mahoma	vzdramila, je oživela, kakor da se je bila samo	A
ljudi, ne kraja. Ali ko je izpregledal, je luč	mahoma	ugasnila, se mu je srce stisnilo in skrilo.	A
kolom in je kričal od silne groze in je bežal...	Mahoma	se je vzpel v postelji in velik strah ga je	A
kričečim, sekajočim glasom, kakor da je bila	mahoma	bušila iz dna bolečine prava beseda: ”Živali	A
ob prvem plesu?“ Dolgo je stala pred njim; a	mahoma	se je streslo vse telo, vzkriknila je z glasom	A
je kar sam liter vina, rumene gošče, ki mi je	mahoma	udarila v pamet ter jo razmajala.Prisedel je	A
golo trepetliko tam na mokri postelji, vsi so	mahoma	planili nádme, brez besede, kakor domenjeni	A
strani, vroča kri se mi je prelila preko obraza,	mahoma	sem bil na tleh.Kaj da se je tisti dan še godilo	A
nikoli. Kar je bilo grenkega v meni, vse je	mahoma	in brez ovire pljusknilo ven, kakor da se je	A
je bila moje križeve poti začetek in konec!	Mahoma	nisem več vedel, kje da sem in kdo.Tistega človeka	A
veselje, iz teme v luč. Zdelo se mi je, da bo kar	mahoma	konec vseh skrbi, da se bo to oblačno nebo zjasnilo	A
prav v poslednjem hipu umeknilo v daljavo, je	mahoma	ugasnilo v noč, kakor da se je bila zvezda utrnila	A
usten. Tako je stal par trenotkov, nato so se	mahoma	rameni spustile, kakor pod udarcem, glava se	A
Voz je zavil za visoko poslopje in glasovi so	mahoma	umolknili. ”Zatisni oči, ljubica!	A
kod pa kaže pot v Oberhollabrunn?“ Obraz je	mahoma	izginil. Stopil sem z voza ter potrkal na	A
”Kar naprej, kamorkoli!“ Tedaj me je	mahoma	prešinilo - kakor da sem šele prav spoznal stvar	A
palice, gorjače, vesla - iz stoterih rok se je	mahoma	in hkrati usulo na žival, tako slepo in divje	A
jaz sem hotela... sem hotela...“ Domislila se je	mahoma,	ozrla se ter se napotila s hitrimi koraki na	A
”Kaj uganjaš?“	Mahoma	je bila vsa mirna, le krepkeje se je oprla ob	A
Petelin!“ Juretu pa je bilo, sam Bog vedi kako;	mahoma	ni čutil več ne udarca, ne bolečine, tudi nobenega	A
stal pod tvojim oknom ...“ Povedal je in se je	mahoma	začudil, da je bila vsa mirna, da ni zajokala	A
strmem klancu vkreber. Cigan se je zasmejal,	mahoma	je presekal romarsko na sredi in je zagodel	A
tako bled. Nato so vstali vsi, streznili so se	mahoma,	kakor s snežnico politi in do mozga jih je spreletel	A
skrito hudobijo?“ Martinov je pil, pa se je	mahoma	okrenil do krčmarja. ”Stoj, žid.	A
zgodilo, odkod da je prišlo, ni vedel nihče.	Mahoma	se je sosed zagnusil sosedu, se je nevesta priskutila	A
Bratje in sestre v Kristu!“ Veter je utihnil	mahoma,	kakor na Mojzesov ukaz. Župnik je ponovil	A
domači resnici; komaj pa bi prišel četrti, bi se	mahoma,	skoraj čudežno, izpremenile naše misli, pozabilibi	A
”Zares, krpa je ogromna!“ Zazdelo se mi je	mahoma,	da je zaplata večja od celega čevlja, celo večja	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 301 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani