V neki gruči so peli, v drugi so šepetale ženske, možje so se pogovarjali o hudih časih, o zanikarni turški carevini in o hudem severnem stricu, otroci so igrali svoje posebno kolo na poti pred hanom ali pa se podili in kričali med gručami. Vilar je sedel zamišljen v ono, kar mu je tako razvalovilo kri, z očmi je iskal Danico, no ta je še vedno sanjarila ob Oskovi. Bobojedac, ki je sedel kraj njega in ves čas vrtel prazni čibuk med prsti, se mu je zdaj in zdaj zvesto zazrl v obraz, kakor bi hotel razbrati njegove želje in jim mahoma ugoditi. Ker se Vilar ni zmenil zanj, ga je oni prijel za rokav ter tihoudano rekel: »Gospodine Franjo, verjemi mi: čeprav prosim, torbe ne nosim.