Med njunim razgovorom se je bila privalila čez ostro obsekane kozjaške skale ogromna, žolta lunina plošča, ki je za nekaj hipov obvisela na skoraj črnih vrhovih smrek, jih pozlatila in obžarila, nato pa splavala, okroglemu balonu podobna, višje na nebeški svod. Njeno zlato se je prelivalo v blestečo srebrnino, in mahoma se je vsa gorska pokrajina odela v bledikasto luč, stkano iz svetlobe in teme, skrivnostno in opojno hkrati. Po tleh so se začrtale vijoličaste sence, trepetajoče v nemiru nočnih vetrov.