Imela je tedaj sama teta Pleníca med vsemi Tožbánjkami o tej priliki zakonito oblast, krepko se oglasiti, in res je to dolžnost opravila neustrašeno kot najboljši govorec.
Bogobáznik - tako piše poročilo - jedva začne, ko ga ona mahoma bistro pogleda ter natakne velike naočnike, brez katerih v seji nikoli ni odprla ust svoje učenosti. Kadar on umolkne, zagrozi se bogaboječa žena s tako pravično srditostjo, da z rokama vrhu glave ploskne ter zavpije, kolikor je koli utrpelo nje prostorno grlo: