kvišku (1.355)

Cerkvi nizki rod še ni ovira za skok po lestvi	kvišku.	Daj mi roko, Eneja. ENEJA SILVIJ Mogočna kraljica	A
tukaj s sosedom ‒ z Martinom. LENČKA plane	kvišku:	Z Martinom?O, se mi je že davno zdelo, kam	A
Urh, brž ga nasuj merico. URH plane hitro	kvišku:	Koj ‒ koj ‒ koj! SIRK Kaj pa posedaš tu?	A
‒ Čakaj me, vrag, nam boš nagajal! Plane	kvišku	in zagrabi sekiro na peči.Če te koj prekoljem	A
nihče ne bo nikoli vedel, kakor vem jaz, kaj je	kvišku	in kaj nizdol; kaj je črna soteska in kaj svetloba	A
jecaje: Kdo si? KRNEC je bil planil za mizo	kvišku,	da je prevrnil vino. MAKS: Zapri duri, Kantor	A
proti gostilnici FRANCELJ: Oče! Skočita	kvišku	in hočeta v ozadju ven. KANTOR od leve	A
Sanjaš, otrok! DIONIZ sedi na zofi, oči uprte	kvišku	: Stal je ob morju paradiž, ustvarjen za njeno	A
izginejo in se razpuhtijo vse hude misli, poglejte	kvišku	ter se pokrižajte! ZLODEJ se je bil obrnil	A
spleteno lestvico, da splezam v samotni noči	kvišku	k svoji sreči.Zbogom!	A
zmirom joka, zgrudi se na posteljo in plane zopet	kvišku,	zavzklikne: Tybalt! kliče Romea in spet se zgrudi	A
čuvalo, te uničuje. . / . / stran 222 . /	Kvišku!	Bodi mož!	A
smrekami. Na desno se začenja gozd, pot gre	kvišku,	na levi je pašnik s nizkim grmičevjem obrastel	A
to je šele začetek. Šele začetek moje poti	kvišku.	Ema, ljubite me! Ema.	A
Palico izdêre Kristus iz votline ‒ Krópa curek	kvišku	iž nje brizgne, šine! Gleda Peter, gleda in	A
zdravíco, Slišal, kar mu pravi Jože Turen, Plane	kvišku	kakor ôgenj živi: »Mož-beseda! ljubi sósed Turen	A
in spomin Na polju ogenj se blesti, trepeče	kvišku	živ, vesel ... A veter dahne ‒ žar ugasne, okrog	A
govori, da vidiva se, luč mi govori, na grobu	kvišku	plameneča luč. Da, vidiva se tiste strašne dni	A
poponec. Pod skalami starec raševe halje sedi in	kvišku	gleda pobožno. Visi na srobotu mu majhen zvonec	A
se belijo, kakor na plen bi prežali. Ribe se	kvišku,	zdaj spuščajo v reko, ščuka vmes bliskoma švigne	A
nebeško pôje - kakor blazen plane Mahnič	kvišku,	plane kvišku, pa za njó hití mi, za devíco	A
kakor blazen plane Mahnič kvišku, plane	kvišku,	pa za njó hití mi, za devíco se vrtí po kleti	A
Konec vendar! Splavajo iskre	kvišku:	bleda luna gleda, Pozejdon močni, tvoje	A
tja zanesel? Smreka čuje, se ne zgane, pa	kvišku	raste iz poljane, hej, kvišku raste iz poljane	A
se ne zgane, pa kvišku raste iz poljane, hej,	kvišku	raste iz poljane. Ob Rabeljskem jezeru Glej	A
hrupno pod nebo je krakajoči, črni vran, zletel	kvišku	je z drevesa v jutro leta zadnji dan ‒ Siva	A
. / . / stran 86 . / Zvezde Poglejte mi	kvišku,	kak zvezda kraj zvezde gori in bolj žari in	A
razveže, molčé sediš, ne šepetaš nikoli. Ročico	kvišku	pomoliš, učenček, ko hočeš ven ter tiho greš	A
beli dan pripelje mlada zora, Veselo žvrgolé se	kvišku	vije Škerjanec v sinje nébo, da se skrije V	A
komaj si izgovorila, Solzé vlijó ti iz očí; Jaz	kvišku	planem, te objamem In ‒‒ nisi mi branila ti	A
pramenček svetlobe včasi. Dlan na obraz, ovratnik	kvišku	da si; tesneje se v oguljen plašč zavije. Po	A
silnega orla nesem v nebo. Daleč do sonca,	kvišku	do zvezd nikdar ni konca najinih cest! Tam,	A
postala žival. Divje sem se zvila, planila	kvišku	in ga pogledala od zgoraj navzdol: Tedaj je	A
brezskrbna. . /\ .. stran 32 . \/ Roke stegnem	kvišku	in na prste mi sedejo zvezde. Vzamem dve in	A
njo združiti se srčnó želelo. Dolgih šest ur	kvišku	je kipelo, drugih šest ur zopet togovalo, togovalo	A
gledal, čudu sem se čudil, da iz sanj lažnivih	kvišku	sem se zbudil. Ko je sonce vstalo, dajal sem	A
slišati vlak, in če bi se strojevodja ta hip ozrl	kvišku,	bi videl vrsto bingljajočih nog vzdolž zida	A
zmeraj bliže sta si bila. Potem je ona planila	kvišku,	a petje je udušilo njen krik.»Ne pojte,« je	A
rekrut salutira? Caffone. Kar sama mu skoči roka	kvišku	pri vsakem pokrivalu s senčnikom, ki ga sreča	A
mezgi. A tedaj sva bila sama; in ti strmiš	kvišku,	da se ti lasje, bakren slap, usipajo na ramena	A
tako priden in mi utrgaj nagelj.« Stegovala je	kvišku	roke kakor dekletce, ki kaže očetu zrakoplov	A
po zidu. Njene velike oči so odprte gledale	kvišku.	Za trenutek je imel vtis, kakor da je ona nemi	A
počasi prebrala še zadnji zaključek. Gledala je	kvišku	in niti ni trenila z očesom, njen mir je bil	A
Nekdo mora voditi, se ti ne zdi?« Gledala je	kvišku	in nalahko drsala s čevljem po prodnih kamnih	A
tirideset let krepko korakam naproti!...« Ozrl se je	kvišku.	Nebo je bilo visoko in modro, sonce veliko in	A
\ . / . / 38 .. . \/ . / Nehote se je ozrl	kvišku.	Nebo je bilo modro in prazno, toda zrak je vztrepetav	A
odpira okno, pa mi je bilo dovolj. Planil sem	kvišku,	pograbil stol in mahnil po luči, da je bila	A
Hitro! Tone je švignil	kvišku	kakor vzmet, Justina je počasi spustila klinčke	A
zadnja leže k počitku... Vzdihnila je in se ozrla	kvišku.	Nad njo je bila razpeta mrzla in neizprosna sinjina	A
Streha se je sesedla. Plameni so švignili	kvišku,	kakor bi izbruhnil ognjenik.Milijone isker je	A
je držal v svojih dolgih rokah, je švignila	kvišku	- in z njo so švignile kvišku vse oči.Sekira	A
rokah, je švignila kvišku - in z njo so švignile	kvišku	vse oči.Sekira je švignila ob počrnelem zidu	A
ponovil glasneje, zamahnil z rokama in švignil	kvišku.	Vstal je tako sunkovito, da se mu je	A
dovolj!« si je ukazal, se zravnal in pogledal	kvišku.	Nebo je bilo jasno, a prazno, popolnoma prazno	A
Mar ni zadonela do Črnega loga in ga vrgla	kvišku,	kakor bi potrdila njegove dvome, njegove mračne	A
Pognal je vse svoje moči v roke in se potegnil	kvišku.	Priplezal je na drugo polovico in spet počival	A
Nesrečnik je nečloveško zakričal in se pognal	kvišku.	Temnikar je bliskovito vzdignil sekiro in zamahnil	A
začudeni in skoraj nečloveški krik ga je vrgel	kvišku.	Komaj deset korakov pred njim je stal Martin	A
napele mišice, dvigal je dolgi koščeni roki	kvišku,	da so mu rokavi padli čez lakti, in vlačil kakor	A
proti oknu. Tam se je ustavil, dvigal roke	kvišku	in vlačil, kakor bi zvonil.Gledal je ječarje	A
naglo zbira v krampu in da zdaj kramp že sili	kvišku	s tako močjo, da ga ne bo mogel zadržati.In	A
In ga tudi ne more. Kramp švigne	kvišku,	naglo pade in poštar omahne. „Mamm	A
se zaleti v steno, iztegne roke, se požene	kvišku	in se že zravna na obzidju.In takrat poči prvi	A
predčasno dvignil iz postelje. Spenjal sem se	kvišku	in zvijal vrat na vse načine, da bi si lahko	A
vse njegove niti z naravo. Povzpel sem se	kvišku	in strmel v gosenico.In kakor se včasih zgodi	A
zasovražil, da bi jo zmlinčil. Pognal sem se	kvišku,	se zgrabil za križe in začel pihati iz vseh	A
in jo prestregla. Tudi pismonoša je planil	kvišku,	a žena mu je s strastno kretnjo roke povedala	A
pobral kapo s tal in se dvignil. Žena je planila	kvišku	in sklenila roke. »Kam greš? ...« je vztrep	A
Okrogličar, ki je sam dremal za mizo, vrgel	kvišku	debelo glavo in hudo zarenčal.Pismonoša, ki	A
je udaril po mizi. Moj Jezus je vrgel roke	kvišku	in planil k njemu. Položil si je prst na usta	A
prvo vejo. Oddahnem se in začnem naglo plezati	kvišku.	Vzpenjam se z veje na vejo, in čeprav je tepka	A
ozki in se potem širijo in podrhtevaje dvigajo	kvišku,	deklica misli nanj, če se mu pa ne posrečijo	A
obsojenci. Spoznal sem njihov glas, pognal sem se	kvišku,	se zgrabil za železne križe v oknu in zavpil	A
silili iz tolminskih grap, potem pa sem pogledal	kvišku	na sámo nebo.Nebo je bilo visoko in je s svojo	A
krožil samo velik orel. Tudi teta je pogledala	kvišku,	si s koščeno roko zastrla oči in skoraj radostno	A
so z naperjenimi puškami vdrli v vežo. ‘Roke	kvišku!	’ so se drli vsevprek in srepo buljili v nas	A
gledala po dolini. Potem pa je nenadoma planila	kvišku.	»Saj res!« je vzkliknila.	A
in se pogovarjala. Boris se je večkrat ozrl	kvišku.	Nenadoma pa je ves vzhičen vzkliknil:	A
Glej ga!« Pogledal sem	kvišku.	Po jasnini poznega pomladnega neba se je počasi	A
In prav iz srede tega zelenega dna so kipeli	kvišku	trije Ravničarjevi topoli.Izgubili so že dobro	A
se obrnil proti domu. Ravničar je pogledal	kvišku	po topolu in ga pobožal po raskavem deblu.Potem	A
spustila do kalne reke, zakrilila, se pognala	kvišku	in odjadrala do kopastega Kuka, ki s svojimi	A
in njiv, si z dlanjo senčili oči in strmeli	kvišku.	Pred vasjo se je čaplja dvignila tako visoko	A
Prismoda si ti, Venček!« Milica je švignila	kvišku,	ga prebodla s sovražnim pogledom in skoraj zakričala	A
so ponoči skrbno bedela, in vselej sem vrgel	kvišku	glavo ter odprl utrujene, a vendar žive oči	A
ljudeh. Tudi zdaj sem sunkovito vrgel glavo	kvišku	in se ozrl okrog sebe.Ležal sem v nizki in ozki	A
kakor druge dni. Takoj sem se hotel pognati	kvišku,	ker sem se ustrašil, da sem zaspal.Vzdignil	A
nisem dolgo. Zdramil sem se sunkovito in planil	kvišku,	ker sem začutil nekaj mrzlega za vratom.Zraven	A
čudnim mirom. Tako sunkovito sem se pognal	kvišku,	da se mi je zavrtelo v glavi.Naslonil sem se	A
Testena tako živo zadele, da ga je kar vrglo	kvišku.	A zrogovilil ni.	A
skušal celo nasmehniti. Nenadoma pa je planil	kvišku,	kakor bi se nečesa domislil.Šel je v kuhinjo	A
da so oblaki zdrseli niže, nato pa je planil	kvišku,	vzbočil svoj prožni hrbet in zaprhutal ter jih	A
stegljaju njegovih mastnih rok potegnili noge	kvišku,	da nas ni mogel doseči, je šel v kuhinjo in	A
Vojaški zdravnik se je tedaj zbudil in vrgel glavo	kvišku.	Orožnika sta takoj planila na noge.	A
Vse je tako lepo. Zato nisem skočil	kvišku,	temveč sem zamižal, da bi še enkrat v duhu pogledal	A
besede! Stric je obstal, nato je vrgel roke	kvišku,	skočil s ceste in naglo zabrodil po visoki travi	A
jo počesala. Nato je vstala, jo trikrat vrgla	kvišku,	jo še enkrat stisnila k sebi in jo poljubila	A
spustila po strmini nizdol. Teta je planila	kvišku	in jeknila.Zašumelo mi je v glavi in zamajal	A
nič več. Na ogenj pade in še nov zubelj prasne	kvišku.	Drugič gre po kolovozu in čuti, da rosne	A
motocikla pa so tako naglo, kakor bi jih vrgle	kvišku	posebne vzmeti, poskakali štirje črni ljudje	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani