deblo (639)

govori: Oh komaj je minilo eno leto, odkar si	deblo	mi posekal ti. Kako je raslo v sinji zrak veselo	A
brstenje metuljčnic. Mah pod nogami je nevtralen,	deblo,	na katerem počivam, je suho, zrak se meša z	A
drevesa so nemi in beli, na očeh imajo mrak.	Deblo	nima listov, vej, le srce, ki hrepeni in trepeta	A
ruje drevesa. V skodeli Atlantide se sveti	deblo	za orjake. Je prva stopnica v podzemlje, vem	A
/ . / stran 23 . / RAJE nasloniti glavo na	deblo	in dovoliti, da me lubje doljubi. Ti nisi niti	A
jutro Čakala sem ga pod sramežljivo jablano Na	deblo	dolubljena od skorje raskava Vso noč sem čakala	A
jo je grelo in stari Luka je bil ob nji kakor	deblo	grčavega hrasta.V zavetju se je čutila ob njem	A
velik in močen, kakor je bil, odrevenel ko	deblo	in zavpil: Mützen ab!In dolge vrste rok so	A
mrtvoudno vejo in na tistem mestu do živega izsekal	deblo.	Tako so se režale zdaj tukaj zdaj tam bele okrogle	A
temnimi stožci smrek. Dekle je pobožalo sivo	deblo,	nato pa ga je objela in se z vsem telesom tesno	A
Res lepo drevo.	Deblo	je bilo ravno in gladko, samo v višini kakih	A
nenavadno visok in tudi nenavadno košat gaber.	Deblo	je bilo tako debelo, da bi ga dva prava možakarja	A
dvomov...« Naslonil se je s čelom na raskavo	deblo	stare vrbe in zaprl oči. »Toda zdaj	A
pomagala pri mrliču.« Pogladil je gladko javorjevo	deblo	in krenil naprej, a je takoj spet obstal.Zagledal	A
sena ter jih spravil pod streho. Obgrizli so	deblo	in razkopitili grivo.In še deževalo je medtem	A
Garibaldijev spomenik vrh Gianicola se je poleglo	deblo	z dvanajstimi širokimi listi, ki so bili kakor	A
bela kakor cvetje nad njo, naslanja se na črno	deblo,	drži v koščeni roki peščeno uro in z njo enakomerno	A
mornarja, ki se je s hrbtom naslanjal na raskavo	deblo	in gledal po njivi cvetoče ajde. »Kakšen	A
nanjo, naslonil sivo glavo na raskavo tepkino	deblo,	potisnil predme debelo knjigo Življenje svetnikov	A
povedal, da ga je Obrekar sunkovito pahnil za	deblo,	v temo.In otrok ga je razumel.	A
Milica je pela. Venček se je naslonil na	deblo	in s pogledom begal po Ponvici, toda bil je	A
prispodoba ne drži. Govoril sem o vejah, na	deblo	pa sem pozabil.In ni vej brez debla.	A
In ni vej brez debla.	Deblo	je torej poglavitno, saj vendar poganja veje	A
bela kot cvetje nad njo, naslanja se na črno	deblo,	drži v koščeni roki peščeno uro ter z njo enakomerno	A
nejasnimi očmi ter se še enkrat poribal ob	deblo,	da ga je spet obsula hladna rosa.Zadovoljno	A
Počasi je stopil z njive in se naslonil na	deblo	stare tepke. Sonce je že zahajalo.	A
staremu orehu ter se s hrbtom začel drgniti ob	deblo,	kajti spomladi človeka vsega ščegeta.Toda ker	A
a Tantadruj se je kljub temu skril za debelo	deblo,	da bi tam počakal župnika. Naposled	A
bi se skrival, stoji Barbaron; naslanja se na	deblo,	gleda v tla in sesa svoj dolgi in debeli zeleni	A
grenkega življenja, se naslonijo na raskavo	deblo	stare tepke pred hišo in se prvič v življenju	A
tja med drevesa, kjer je oni zdaj naslonjen na	deblo,	kamero ima primaknjeno k očesu, s prsti pa naravnava	A
živina, ne pa sveti popotniki, a most se posreči,	deblo	je dobro za prehod, vozove pustijo, konje bodo	A
oslu, samo korak je potreben in boš na mostu,	deblo	je most, pojdi naprej, oni pa namesto tega,	A
skozi prostor in se s topim udarcem prilepila ob	deblo.	Hladno je, je rekla Ana.	A
in se s hrbtom naslonil na hrapavo, obeljeno	deblo,	Sero pa je z grozo v očeh skočil pokonci, zavpil	A
hipec pred tem je s pogledom ošvrknil mogočno	deblo,	ki ga z rokami ne bi mogel objeti, zdaj pa se	A
vztrajnost vrže naprej... Sesedel se je ob hrapavo	deblo.	Pogledal je po svojih vojakih.	A
namreč za drevesom in pritiskal nos ob hrapavo	deblo,	ko je peklensko počilo in zatreslo zemljo okoli	A
pa je odprl oči in uzrl - sonce. Raketa je	deblo,	za katerim se je skrival, dobesedno raznesla	A
Ne bodo ga dobili! Butnil je v trdo	deblo	prastare bukve, da ga je kar odbilo nazaj v	A
pestjo nekajkrat na vso moč kresnil v kostanjevo	deblo.	Ne! je iztisnil.	A
lezel v zemljo, bil samo še korenina, že ne več	deblo,	ne več veje, nič več vrh in listje, je neki	A
mirujeta. Njeno tkivo je objelo golobučnikovo	deblo,	njene lamele se ovijajo želoda, v želodu kljuje	A
kljuje, labije love strniščasti mons pubis.	Deblo	od časa do časa le še trzne v njene stene.Na	A
potoka čez čeri in pragove. Prekobalil je bukovo	deblo,	ki se je bilo napol trhlo povalilo čez stezo	A
ploščnatem kamnu in pisal, migajoč z glavo. Ob	deblo	stare hruške je bila pritrjena črna šolska tabla	A
druga iz doline.« Gibčno se je zavihtel čez	deblo	ter počakal tovariša, ki je trudoma kobalil	A
kjer je gozdar opozoril na ogromno trohneče	deblo,	na štor ali deblo fantastne oblike, ali na celo	A
opozoril na ogromno trohneče deblo, na štor ali	deblo	fantastne oblike, ali na celo gručo drevja,	A
spotaknil ob korenini ter padel za posekano	deblo.	Hajduške krogle ga niso zadele; čez hip se je	A
puški, jo stisnil k licu ter oslonil na hrastovo	deblo.	Že sem slišal hropenje bežečega medveda.	A
fant ‒ Hudobin ‒ je prekasto gledal na hrastovo	deblo,	kamor je ovčar prislonil mogočen korobač. »Ha	A
kresu šele skopneli. Da je mogel začeti sekati	deblo	tik ob tleh in tako rešiti čim več polen zase	A
odžagal. Ko je vse to dovršil, je dobil golo	deblo	pri tleh za človeka visoko in je zastavil težko	A
zastavil težko sekiro. Tudi staro, grčasto	deblo	je bilo trdo, da so se sekaču kmalu pocedile	A
Jošt pomislil in za hip prenehal s sekanjem v	deblo.	Bil je sam v gorah in premišljal, ali naj seka	A
pljunil na roke in vnovič pognal sekiro v bukovo	deblo.	»Ah kaj,« si je mislil.	A
si je mislil. »Kar še na nasprotni strani bom	deblo	podsekal; ta burja mi bo le pomagala zasekano	A
bukev podreti.« Zamahoval je s težko sekiro v	deblo	na nasprotni strani.Burja je naraščala, vila	A
njem in obdržali hlod bukve nad njim, da ga	deblo	ni pritisnilo in strlo.Zato se teh dveh rešilnih	A
parobku kvišku štrleče trske, kjer se je odlomilo	deblo,	in vsekal na štor križ, da bi si hudič ob njem	A
dva odvetnika in se pulil s sosedom za črvivo	deblo,	kot bi šlo za vso njegovo zemljo ‒ da ta naš	A
zapletenih v grmovje. Tovariši so se uprli v	deblo	in vsi zaeno z močnim sunkom potisnili korabeljček	A
legla k vojščakom. Tudi Iztok je sedel na trhlo	deblo,	se naslonil ob meč in zadremal. Preden so še	A
spreminja v kamen vse okrog mene! Naglo sem obšla	deblo	in obstala. Na kostanj je bil pribit	A
vendar nista dolgo tekla skupaj, ker ju je ločilo	deblo	visoke bukve.Na lepem je Veronika obstala in	A
Zunaj je obstala. Naslonila se je na	deblo	drevesa ob pločniku in pogledala nizdol, v kalno	A
njej, spustil se je v travo in se naslonil ob	deblo,	tako da je gledal v sadovnjak, z obrazom v senci	A
od sendviča stisnil v kepico in jo spustil za	deblo.	Vstal je, odprhnil je zadnje drobtinice s sebe	A
nogami, pri čemer je pa večkrat nemilo treščil v	deblo,	nagnjeno čez cesto.Pozneje, ko je gorski zrak	A
vsa svetla. Tam spodaj je stal človek, ob	deblo	naslonjen.Stopila sem k oknu, za gardino ...	A
skorjo. Koj je omahnil v senco za kostanjevo	deblo,	izmetal vse iz sebe, malinovec in skorjo; kar	A
čisto sam pod sencami, je potrkal na bukovo	deblo,	kakor potrka pisani detel. ”Kaj je res?“	A
se mi je bila iz same prešernosti skrila za	deblo.	Pogledal sem, toda za deblom je ni bilo, ne	A
kjer ni bilo nič suhih vej in kjer je bilo	deblo	že tako gibko in tenko, da se je upogibalo.	A
košate veje in ne zakrvavelo bi samo ranjeno	deblo.	Človek‐selivec je nezvest ljubimec; poljubljal	A
blizu mene se je oglasilo časih, potrkalo je na	deblo,	a ko sem se ozrl, se mi je zdelo, da je hušnila	A
moje življenje?“ Naslonil se je na raskavo	deblo	in pokril obraz z rokama.A ko se je vzdignil	A
velikimi valovi. Preko jarka je bilo položeno tenko	deblo,	skoro nič obtesano, okroglo in spolzko; opore	A
komaj oslom še za pašo; zadene nerodni čevelj ob	deblo,	ob gozd, - glej, razglodano je drevje, preperelo	A
temnimi hrasti; tupatam se je dvigalo ravno	deblo	domačega kostanja z dolgimi vejami; tla pod	A
in vriskal z njimi; časih so se mi skrile za	deblo,	za plot, za grm, da sem jih iskal in klical	A
ob odkrhlo vejo, opotekel se je ter zadel ob	deblo.	Drevo je narahlo zašumelo, odlomila se je suha	A
izpreletel čuden hlad. ”Moj gozd je, vsako	deblo	poznam, pa se mi zdi, da sem zašel.“ No,	A
udarila v lice, odskočil je in se je zaletel v	deblo.	Za deblom se je splašila senca, potuhnila se	A
gozda in se je v tistem trenotku zadel ob široko	deblo,	ki se je zamajalo ter se zgrudilo na tla.Tudi	A
čelo, uravnal si svitek, naslonil butaro ob	deblo	ter jo zadel na glavo.Malo se je opotekel, toda	A
kaj ni bilo všeč. S Cirilom sva razžagala	deblo	na dvometrske konce, potem pa jih s cizo spravila	A
bil zdolbel z ostrim bodalcem globoko duplo v	deblo,	pri katerem je slonel. Tik viteza je	A
prišla ta misel iz pekla ‒ in skril sem se za	deblo,	da bi poslušal, kar sta govorila med seboj,	A
Višave, v krvi ležečo na tleh in nezavedno. Na	deblo	je bil naslonjen mlad obraz in oči je zatisnila	A
radostno smejeta. Bogomir se pritihotapi za	deblo	in se pazno ozre po gozdu.Pod visokim drevesom	A
k premišljevanju. Nekdaj sedeta na posekano	deblo	tik prepada, o katerem smo že govorili.Tedaj	A
temnorjavo travo. Sredi te tratine je ležalo posekano	deblo,	črno in trohnelo.Na njem sedi Filip Tekstor	A
solzah topi.« Vstane, a takoj zopet sede na	deblo.	»Dejal sem vam nekdaj, da sem list, ki je padel	A
sedel je grof Welser k zdravniku na posekano	deblo	in dejal rahločutno: »Dober človek je videti	A
smodnikovem je opazil, da je streljal v temno	deblo,	v drevo, stoječe kraj tolmuna!Moral je zadeti	A
Zapodi mu puščico med rebra. Jelen je sedel na	deblo	sveže izpodglodane breze.Začel je pregledovati	A
brzico bi bil Jelen pozabil pogledati za vrbovo	deblo	v nastavljeno past, da ga ni spomnil Ris.Naredil	A
Rajši smrt!« Jelen se je naslonil na	deblo	debele smreke, ki je bila pred dvema letoma	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 301 401 501 601 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani