žar (720)

zaveso na mojem oknu proseva luna. V svoj bledi	žar	ujame fotografijo s starinskim rjavkastim nadihom	A
da umirajočega obide sladka radost; zadnji	žar	življenja pravijo tej radosti.Prišel je v dušo	A
pravijo tej radosti. Prišel je v dušo mojo zadnji	žar.	- O srce moje, moja žena!	A
slikár, Zrè v sliko, ki obséva jo solnca zadnji	žar.	»Čepràv se drug ti v živih topí sedaj očéh,	A
smehljáj na téh ustnih? V očéh káj poménja tá	žar?	Pon�s mučeníški je sveti?	A
srcih je vroče, prevroče ‒ Osvéte razgréva jih	žar!	Sred táborja tam pri kuríšči Možjé pa sedíjo	A
enak je cvetja duh. Le sem in tja med veje	žar	posveti, senice glas udari mi na sluh. Nad bujnim	A
somrak pastirski rogi, izginil je za gore sončni	žar.	Večer nad vami tiho vlada, na liste hladna rosa	A
bedeče delo tare! Ni ptičji spev, ni sončni	žar,	predrami nas skrbi vihar in ure nam pokoja krati	A
trepeče kvišku živ, vesel ... A veter dahne ‒	žar	ugasne, okrog se razprši pepel. Ugasnil bodem	A
spominov svetlih in nebo preseva njenega spomina	žar.	Najmanj pozabiti te morem jaz, ki sem te v zgodnji	A
ljubezen taka se ne zrca, kot sije v njej ta čisti	žar.	Zato srce je plemenito nikdar ne zabi in nikjer	A
Ne, čemu? Modrosti	žar	mi je priplul iz neba, prinesel mojim prsim	A
Poklekne z ljudstvom svetec, obraz obda mu	žar;	molitev poluglasna vzkipi mu na oltar: »Edinost	A
trpel človek vedne zime v srcu vse življenje.	Žar	ljubezni vsakemu prešine enkrat vsaj, vsaj enkrat	A
prevej! Tiste le objemi žala in jim vzbudi misli	žar,	kterim je življenje ‒ šala, trebuh bog in vzor	A
divja roža, ko iz popja se vzbudiš, ko te sončni	žar	poboža, ko zardiš in zadehtiš. Kmalu morda z	A
zefira Šum vira in zefira pa gaja zelenega,	žar	kamna in ciklamna in sonca rumenega, duh vijolic	A
dna izpijajo. In rože nad valovi in sončni	žar	v valéh, narave tisočeri šepet in jok in smeh	A
krepkeje kakor vse zemljé zvonovi. Kakor sončni	žar	cvetice svit oči pijè mu duša, glas izvoljene	A
Kaj tedáj se jočeš mílo, kaj ugásil líc ti	žar?	3	A
temno goró: naj še takó jasen, vesel je tvoj	žar,	v srcé ne posíje nikdár. MILOSTNO	A
vladar, pod žezlom nje ugasnil je ljubezni	žar.	P�KOJ	A
Ali ni poslanec smrti trudnega pokója	žar?	...	A
zasolzí: na nebu moje sreče poslednji	žar	bledí. USODE TEMNE JAZ SE NE BOJIM	A
otožnost mojo veselja in ljubezni sladke	žar;	umíril je za hip strastíj vihár, razjasnil	A
Kot ne bi te čutilo še nikdar, srcé, o	žar,	sladkobo pije tvojo ... Razjasnil je za hip	A
otožnost mojo veselja in ljubezni sladke	žar.	NA DN� SRCt LJUBEZEN TI ZAKLENI!	A
podaril moč si roki moji ... Zjásnil dušo mi je	žar	ljubezni do človeštva, do njegove bede	A
obledélim zró na zemljo trepetáje. A ko solnca	žar	prisvéti pa izgínejo od straha, da ne	A
poprejšnjih dníj vihár zapustil v slovó ti pokoja	žar.	Mordà govorí iz tvojih očíj poslanec	A
vendar svoje bolečine strastij neugasljivi	žar	ohranim v srcu za vsikdar, in če mi od	A
saj v očéh mi njenih síje nove sreče prvi	žar.	KAK� SEM BIL JAZ NEKDAJ SREČEN!	A
nikdár, ostàl je le spomina poslednji lepi	žar.	Pa kaj bi žalovala, saj to na večno	A
hrepenenje ko zrl v očéh sem ti ljubezni	žar;	pozabil v hipu sem na vse trpljenje -	A
Helena, te gradove, ta blesk zlatá, demantov	žar,	poglej, to je življenje moje, poklanjam	A
sanjah opojnih. Na obrazu trepeče kot lunin	žar	greha, strasti poslednja krasota, in trpljenja	A
gledam njó, le njó; kot večne luči sveti	žar	gorí očí prelepih par, kot zárije večerne	A
kadar stopi pred oltar, obkroža ga svetniški	žar.	O ti, Madona, ti me čuj, ljubezni grešne	A
kakó v očéh njegovih vnemlje se ljubezni	žar	... Noč je pala nad Ljubljano, godba	A
Helena, té gradove, ta blesk zlatá, demantov	žar,	poglej, to je življenje moje, poklanjam	A
Nikar ne boj se, o nikar! Zvečer ugasne sonca	žar,	molčí blestečih zvezdic roj, in mesec	A
sanjah opojnih. Na obrazu trepeče, kot lunin	žar	greha, strasti nebeška krasota, in trpljenje	A
gledam njó, le njó; kot večne luči sveti	žar	gorí očí prelepih par, kot zárije večerne	A
kadar stopi pred oltar, obkroža ga svetniški	žar	... Kakó ga ljubim presrčnó, kakó jaz zanj	A
síje mu v obràz goreči skozi okno lunin	žar,	síje v belo, krasno líce králjeve ljubimke	A
vrne kdaj v tihi se noči preteklosti čarobni	žar,	a jaz ga pozdravim s solzámi - ljubila	A
nikdár takó veselo še sijal ni sonca	žar	... Ne, to je noč, viharna noč, ves svet	A
hladni sopar in vzduh teh zidin, ta mistični	žar	nejasnih pramen izza starih gardin v neskončnih	A
v šopek ne nabirajo, že nikdar več te sonca	žar	ne boža in rosne kaplje ne otirajo ‒ Kot neizgnana	A
precepu polletja, v zdrob alabastra spršenih oblik	žar	prenasičene kadmij-rumene, ki do beline spoliran	A
stran 7 . / Znotraj teme je še ena tema,	žar	središča in os biti. Kot bi hotel biti sam tema	A
57 Zajčkova pesem 58 Odpustki 59 Tiha sila 60	Žar	ihte 61 Postrančica 62 Tan 63 Zlata vrata 64	A
se zažira v les. Voda liže gladko truplo ‒	žar	živih ostankov. Leteča riba išče objem zavetja	A
meljejo mrtvi časi. . / . / stran 61 . /	Žar	ihte Sovražnost na obrazih mimobežečih muh	A
pisala zgodovina. Čas bo zredčen, nato bo sledil	žar	hotenja. Postrančica Tanke oči, krastast jezik	A
polje hladna rosa pada, Po nebu vnéma zvezd se	žar;	Ljubezen diha zemlja mlada, Ljubezen diha vsaka	A
luči! Morda jutri, morda kmalu tvoj prijetni	žar	viteza zbudi, da na hitrem vrancu semkaj prileti	A
dneva car, sij nam, car luči, da tvoj topli	žar	viteza zbudi ...!	A
nič ne ve za božji dar: nič ne ve za sončni	žar,	za šepet vetrov, vodic, za brbljanje drobnih	A
ječo sanj prelepih mlado dušo vkuje. Sonca	žar	razkrije zmoto v moji duši mrežo nád raztrga	A
boš cvetel nikoli več? Ko božal te je sonca	žar	si bil kot kres ognjeno zlat; gorel je v soncu	A
prek domov. Bister potok teče skozi vas; sonca	žar	v valovih se odbija struga krog vasice se ovija	A
mlado dušo si mi dal! Vsa čista je, kot sonca	žar	svetal mehko čuteča je, kot slavca pesem Vso	A
Luč sem ugasnil. Vroča je kot	žar.	Dolgo sem bral in pisal.	A
srca oltar, Ljubezen sveta v njem ‒ nebeški je	žar,	Gospodu žrtva ‒ vsako dobro delo. O, da srce	A
delo. O, da srce gojilo bi vsekdar Ta sveti	žar,	naj živo bi gorelo, Enako kresu vedno ti plamtelo	A
poblažit. Resnice sonce sije zdaj, ljubezni greje	žar,	in svet je zopet cveten raj, in srečna vsaka	A
uniči žuljev pridnih rok! Ti migni ‒ blisku	žar	se upihne, le prst zavzdigni ‒ grom potihne	A
nje bridkosti. Kot sončece čist moj srčni je	žar,	ne bo me ga sram pred tabo nikdár. In vendar	A
bil je vihar do zora vso noč, in bliskov je	žar	in gromov je udar razsajal na moč. Nikakor nikakor	A
Venec sem poročni vila, nád na njem sijal je	žar;	a kedaj ga bom nosila z zaročencem pred oltar	A
Skoz okna sonce božje lije v ta gaj svoj zlati	žar	z nebes, a bolj še sreče sonce sije otrokom	A
/ stran 115 . / Ta svetla luč ‒ moj srčni	žar,	le njej plamti in bo vsekdar, in z duše cvetjem	A
na strop. Pesem je neizpeta, glas je nebesni	žar	kakor odtrgani pelodi vzhoda, božanski dar.	A
ljubil, kadar bom jaz v grobu spal? Ljubil	žar	me bo pomladi, ki nad mano bo sijal. Jaz pa	A
ženin bom! Noč že zemljo krije, a ljubezni	žar	nama naj zasije v noči za vsekdar. Teče mi	A
ljubezni že dajala tisti poslednji, najsilnejši	žar	- je bil Gino stokrat jasnejši, kakor je bil	A
kamen in trebušaste žare notri. Dolga vrsta	žar	z imeni.Dolga vrsta imen na veliki plošči, oči	A
kretnjo je pograbil naročje slame in jo vrgel na	žar,	da je v hipu zaplamenelo in osvetlilo prazni	A
hip seval od zemeljskega ognja na ženski obraz	žar	spodnjega sveta, od zemlje, iz nje, iz njenega	A
na tankih koščkih kože. Na koncu so polili	žar	z oljem in na tem plamenu, ki je bil podoben	A
Segneri iz Avignona ga opisuje kot istočasni	žar	žerjavice, mraz ledenice, kot hkratnost kačjega	A
mirnem ritmu napihuje kot žabja golša, medtem ko	žar	rdeče svetlobe za čelom lahno ugaša. Ždi, v	A
domov, tovariš ... tovariš Kadrovski, je rakel.	Žar	v očeh Kadrovskega je ugašal.Njegove oči so	A
gori. Više in više raste plamen, do neba sega	žar	in rdeči vso okolico in temni svetle zvezde	A
gospodinji. Izpod dima se je spel plamen in razlil	žar	čez temni les. »Oh, takole žari nebo na Laškem	A
pa zdaj jih je pretrgal za malo časa sončni	žar,	ki so mu hitro spet zavalili oblaki tesno pot	A
drevesa, globoki prepadi, visoki vrhovi, krvavi	žar	sonca in sploh vse stvari pričale o božji mogočnosti	A
Čaklavice-planine proti domu. Ko zagledam v daljavi	žar	ognja, sem precej vedel, da gori moja koča.	A
videl stezo pred seboj. Ko se ozrem, pa je	žar	osvetlil nagnjeno znamenje, na katerem je bila	A
dahnila despojna v njegovo dušo in razpalila	žar,	kateremu ni vedel imena.Snel je roke izpod glave	A
kako to, da ne omedli od muke. Toda vreli	žar,	ki jo je pred nedavnim nepričakovano vzdignil	A
kako je njena objokana lica preletel droben	žar	utehe, kako zaupljivo se je oklenila prijateljeve	A
razsvetle krvavordeči bliski razstrelkov in	žar	laških raket, ki v presledkih vzletavajo nad	A
prečudno lepi in čisti svetlobi. Ta topli nebeški	žar	je segel tudi v moje mlado srce.Smejal sem se	A
gorelo s silnimi plameni. V ognju je bil svet,	žar	nama je palil lica.Žito je klonilo v težkih	A
potolaženo, milejši in mehkejši je bil njegov	žar.	Zložno se je spuščala pot nizdol med	A
s pisanimi cunjami, da bi zakrili razbeljeni	žar	svojih teles, so najeli gosli in lok, da bi	A
Ničesar ni bilo več, bil je samo še nebeški	žar,	ki se je z belega kmetskega doma izlival v njegovo	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 301 401 501 601 701 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani