Trdo je na zémljo pala kraljeva mogočna róka, in drhtél je grešnik v strahu, v strahu róke vil in molil ... -- -- -- -- -- -- -- -- -- -- -- -- Plava kralj v opojni sreči v svojem tihem, lepem hramu; síje mu v obràz goreči skozi okno lunin žar, síje v belo, krasno líce králjeve ljubimke mlade. In teló se trese njemu, in poljublja v sladki strasti in objemlje dèkle krasno ... ”Ah ti sladka moja duša, ti življenje moje drago -- rož duhtečih si nasula v srce moje žálostno -- odgrníla je gardíne, sence temne je razgnala tvoja róka od baržuna, -- da je sonce posijalo na ves lepi, jasni svet ...“