večerno (909)

visokimi kolesi vije se vodica čista. Pod	večerno	zoro pridem jaz čez goro po lesovih skritih	A
slovó ga ne pozdravlja luna ko splava na	večerno	strán. Ljubezen moja, moja sreča takó	A
. / Bogve, kolikrat je nagnil dan se na	večerno	stran, oj Milena, kaj odlašaš da te ní	A
svetle srebrne zapestnice. Dvignilo se je nebo	večerno,	moja duša se je dvignila ... Trudne bom	A
”Čaroben je ljubezni raj kot to nebó	večerno,	neskončen je ljubezni raj kot morje neizmerno	A
vladár. duša ena, lepa, jasna, lepa kot nebó	večerno,	jasna kot pomladni dan in kot beli cvet	A
/ V travi Zarja rumena objema hribe na	večerno	stran, v boju z mrakom že pojema, v grob se	A
Kurir.	Večerno	sonce je kakor z zlatom stkan mrliški pajčolan	A
zelene oči kot malahita, svetle oči kot zimsko	večerno	nebo čisto. Heja. Heja! Moja ljubica ima zelen	A
. / Jaz sem kot oblak, oblak, ki je nosil	večerno	zlató od tam. Sredi polja čisto sam, sredi snežnega	A
zeleno, rosno zeleno pokrajino, še v to, sonce	večerno,	boš zasijalo s pekočimi žarki?Še v to?	A
Roža dehti kot vzdih. . / . / stran 126 . /	Večerno	sonce Tiho sonce, sonce pod Sežano, razgoreva	A
navzdol se nagelj vije, na okenca zagrnjena	večerno	sonce sije. Rdeča ruta, bel ošpet, dekle razposaje	A
okno: vrabci se gugajo na telefonski žici in	večerno	sonce jih je pozlatilo; morje na koncu ulice	A
sklonili nad vesli, ki sta se mehko potapljali v	večerno	vodo, posejano z rahlimi vijoličastimi odbleski	A
viseli skoraj do tal. Skoznje se je prelivalo	večerno	sonce kakor skozi povesmo tenkih bakrenih vzmeti	A
pomladanskem zraku; skoznje se je prelivalo	večerno	sonce. Še danes mi je uganka, zakaj	A
se pordečila jabolka šmahorka, in tam je bilo	večerno	sonce tako prijetno.Ko je bila že vsa vas v	A
Hotejec je stal na pragu. Gledal je v	večerno	sonce, zato se mu je vsa gruča bližala kakor	A
stezi prihajale koze, ki so se navadile na blago	večerno	zvončkljanje in mulile redke šope ostre gorske	A
gledale samo koze, ki so se navadile na blago	večerno	zvončkljanje in mulile redke šope ostre gorske	A
ki se oglasi samo takrat, kadar je kopasto	večerno	ždenje in je tesno.Kraljica, je zaklical šnopsar	A
kajti vedela . / . / stran 63 . / je, da z	večerno	temo zvoki in šumi postanejo nepredvidljivi	A
svojega cucka ali cuckico, ali karkoli je že, na	večerno	scanje, če sem si rekel, da bo spomladi drevje	A
Včasih se mi je zdelo, da že težko čaka na	večerno	uro, ko bova stopila, včasih tudi sedla k delu	A
dvoriščnemu krogu. Iz blokov B in C je prihajalo	večerno	vpitje, zvečer se v vseh zaporih sveta, v vseh	A
počneš, kar hočeš, je zdaj še bolj razgibal	večerno	Livado pred napadom, ki se bo to noč moral zgoditi	A
da razumejo zdaj vse drugače, vse lepše svojo	večerno	molitev, in lepe misli, ki so se jim vtisnile	A
odvečerjali. Vstali so od mize in odmolili navadno	večerno	molitev.Kakor vedno, so tudi ta večer molili	A
katro in se napotil k Bronji. Brzel sem skozi	večerno	mesto, ki je za zidovi prisluškalo in šušljalo	A
kmalu me pokrije zemlja.« Vilar je stopil v	večerno	meglo in hitel domov. Še tisti večer je pisal	A
skočila k njemu na voz. In oddirjala sta v	večerno	meglo.Ljudje so videli, kako se je zgodilo.	A
golil od jutranje zarje, pa da so nam trobili	večerno	zarjo.Takrat konj še niso strigli.	A
zapor, sam pa je poslal v kantino po okrepilo za	večerno	delo.Šetajoč po sobi je ob litru vina premislil	A
Poleg mene je v razpoki cvrčal ščurek svojo	večerno	pesem.In oboje ‒ zvenčanje ostrog in cvrčanje	A
sta ga prostost in denar. Stanko je prirejal	večerno	prizorišče in s težko glavo premišljeval prelepo	A
golob vabil idealno golobico na vkupen izlet v	večerno	naravo in ne bi bil zakon nikakor ne izključen	A
in moj greh!« Pri kajžarju Antonu so molili	večerno	molitev.Skoz okno je bilo slišati očetov glas	A
veselje, ki je plulo v divjih krikih pod pozno	večerno	nebo. Táko je bilo potovanje Radovana in Iztoka	A
ciz z mehko, svetlo, sveže nakošeno travo za	večerno	krmljenje.Glasovi, ki so jih spremljali, so	A
Tu naj bi se uležavala in pripravljala za	večerno	škropljenje, kakor predpisuje vrtnarska umetnost	A
zadnjih sončnih žarkov, je škrjanček drobil svojo	večerno	molitev, za vodo je nekdo klepal koso - pek	A
zakristijo. Skozi visoka okna je bledotno svetilo	večerno	nebo. ”Prijetno ni ob tej uri ... pusto je	A
pride smrt. Pogledala je bila morda tudi ona na	večerno	nebo, ozrla se je po dolini, pa je spoznala	A
Pripravi se, ubožica! Na	večerno	molitev ne pozabi nikoli, zakaj Bogedini vé	A
trudne so bile sklenjene na mizi, kakor za	večerno	molitev; nagubančene so bile, do kraja zdelane	A
vrnil na cesto, pred šatore, ki jih je obsevalo	večerno	sonce. Najprej je sedel v čoln, da bi se	A
bel kamen; skozi razbito šipo je sijalo nanj	večerno	nebo. Tone je sedel na kamen, sključil	A
stran 173 . / vse moje misli, bo utonil v tiho	večerno	zarjo ... le v težkih urah, ob poslednji bolesti	A
je z drobnimi očmi, ker mu je sijalo v lice	večerno	sonce; nagladko obriti obraz je bil poln samih	A
Stali smo v vrsti na dvorišču.	Večerno	sonce je sijalo, rdeč ogenj je kipel iznad visokih	A
vzbudil; zatisnile so mi oči, ko sem odmolil	večerno	molitev.Iz knjig so mi strmele v lica, kadar	A
razpaljenim nebom, barka pa je bila naznanjena za	večerno	uro.Prav na produ je ležalo vznak par ribičev	A
Daleč je bila tolažba, upanju že nedosegljiva; v	večerno	zarjo se je potapljal gozd, kakor senca je še	A
gnal s paše. Proti nebu je pogledal, videl je	večerno	zarjo, ki je umirala in tedaj mu je bilo pri	A
zdajle vzdignil desnico, bi jo že pomočil v	večerno	zarjo.Vzdignil je desnico in prsti so bili kakor	A
iz globeli, plazile so se v hrib in so pile	večerno	luč ... Tedaj je vzkipela od one strani visoka	A
mraku je bilo, na visoke strehe je še svetilo	večerno	sonce.Prišel je do košatega vrta pred krčmo	A
srebrn studenec, vso pokrajino pa obseva milo	večerno	sonce.Milanu se je zdela tista podoba zelo neumna	A
nad njimi se je motno in zaspano svetlikalo	večerno	nebo. Vrnila se je na divan ter je trdno	A
takoj je spustil zastor, ko je ugledal bleščečo	večerno	svetlobo na morju.Tako bi se človek upognjen	A
”Tiho do zvonov!“ je zapovedal dolgi fant.	Večerno	nebo se je zasvetilo skozi line; sredi žalosti	A
razprla sončnik, da bi ji ne sijalo v obraz	večerno	sonce in ko jo je videl od daleč, je zapazil	A
zasukalo moje življenje, pogledalo je na mračno	večerno	stran in ni moglo odvrniti oči.Vse, kar je bilo	A
Pegaz pod sinjim nebom, ko se nagiblje sonce na	večerno	stran?Ali ti še vedno gorí strast v srcu?	A
lepo je bilo zunaj, še malo svetlo - prijazno	večerno	sonce je sijalo tam daleč na hribu - in Francka	A
svetlikala se je iz daljave nerazločno, kakor	večerno	nebo izza drevja. Život je bil sklonjen, utrujen	A
kleči doma z materjo, da sta ravnokar odmolila	večerno	molitev in da molita zdaj še natihem, tiste	A
pohujšanje mladosti sami; niti ne na ono mirno	večerno	zarjo, ki ugaša smehljaje, mlada in lepa še	A
dolgo ne poprej; gledala sta v nebeško zarjo	večerno	z očmi brez solz in nista rekla nobene besede	A
so počivale, ali koj so utonile spet daleč v	večerno	zarjo. Kamorkoli je pogledal, katerekoli	A
se je prikazal smehljaj. Misli so zatonile z	večerno	zarjo, prelile so se v sanje ... ”Gute Nacht	A
od mesta na nebeški zrak, je sijalo oranžasto	večerno	nebo.In vstal sem in sem hodil po širokih cestah	A
In pozno popoldne je že, nagiba se sonce na	večerno	stran.Kaj bi zdaj?«	A
Ni je na svetu večje lepote, nego če sije	večerno	sonce na kostanje Latermanovega drevoreda in	A
roko, ki je kazala v dolino, in njen obraz in	večerno	zarjo na njem. Bog vedi, morda sem v spominu	A
zvestih prijateljev. Če mu olajšam eno samo	večerno	uro življenja, bo obilo tolažbe za vse, kar	A
Zakaj tam zunaj je najbrž še sijalo sonce -	večerno	jesensko sonce s svojo mehko, božajočo toploto	A
Pred vratmi se je vrnil. ”To	večerno	popivanje je starost in smrt; in črna kava seže	A
sladki spomini na otroška leta, na mater, na	večerno	molitev.Dolgo je stal poleg postelje, nato je	A
slišala vse moje besede in misli, mojo zadnjo	večerno	molitev. Deset let je bilo, da nisem molil	A
krčem, vsaka lepša od druge. Najlepša pa je	večerno	pribežališče mogočnikov in velikašev. Do enajste	A
... V hrib gre voz, skozi toplo	večerno	poletno pokrajino; bele hiše naju pozdravljajo	A
deželi strah. Okrog ognjev plešejo Turčini svojo	večerno	molitev. Doli v gradu plaka ljudstvo, domovi	A
131 . / Misel, da ima opraviti še brevir in	večerno	molitev, ga je obšla iz navade.Trdo je padla	A
Ali je ne snivaš tisto minuto med molitvijo	večerno	in spancem vsak večer, vsak večer?Ta strašna	A
Kaj boš rekel?« »Morda nekoliko pretežko	večerno	vino pa nekoliko preveč domišljije in preveč	A
Videla je, da sem zvečer prestavil zvončke na	večerno	sonce. Zagazil sem v celec.	A
je pričela starka slovesno, zagledavši se v	večerno	nebo, »na zlatem vozu prihaja in s sveto vodo	A
Sonce je zahajalo tedaj in v zlatu se je žarilo	večerno	nebo.Ko je tako pred pragom stala, plamtela	A
pri stolu ter skozi okno obračala pogled na	večerno	zarjo, zlatečo sivo gorovje.Dobila je bila nekje	A
nameček pa še Obutega Mačka, Angela Frica in	Večerno	Kureto, o, Gospod!« »Tako je prav, hudimana	A
Sonce je polzelo za višenjsko hribje, vrhovi so	večerno	žareli, otožna, tiha sivina zgodnjega mraka	A
in smrekovih vršičkih šelestečo skrivnostno	večerno	pesem, je oblilo v cvetoči sadni vrt posajeno	A
mirno, trdno. Pokleknil je ob postelj in molil	večerno	molitev.Liza se mu je utrnila iz spomina, misli	A
opravljala. Vsak večer sta pokleknila in glasno	večerno	molitevco opravila, ko bi bila še tako trudna	A
naprej naju ne bo zapustil.« Potem poklekneta in	večerno	molitev opravita in gresta k pokoju.	A
Vsak večer so vsi trije glasno vkup opravili	večerno	molitev in konec molitve je mati vselej rekla	A
se je bil že obletel raz drevje in je kopnel.	Večerno	sonce je zlatilo rjavo listje hrastov in brestov	A
Ozrli so se nazaj.	Večerno	sonce je obsevalo novo kolišče Ostrorogega.	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani