! O, naj ga le lomi togota, še nekatero bo učakal od mene, do smrti me bo pomnil, svobodnjak visokonosi, tako mu bom še izpodmikal tisto jaro visokoto!« Sonce je polzelo za višenjsko hribje, vrhovi so večerno žareli, otožna, tiha sivina zgodnjega mraka se je nižala in gostila v temačnost. Izpodbol je konja in zdirjal, da ga tema ne bi prehitela.