nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Kadar mu je bilo pri duši težko, in to je bilo vsak dan, se ga je spomnil. Hotel je biti tak eremit, ki so ga poleti ob vesperah slišali pastirji na gorskih pašnikih globoko pod pečino in so ga gledale samo koze, ki so se navadile na blago večerno zvončkljanje in mulile redke šope ostre gorske trave krog njegove celice, ki si je pozimi z vrvico privezal na nogo zvonec, na palec, ki je bil edini del telesa, ki je molel iz kosmatih kož, s katerimi je bil čez in čez prekrit, da je lahko zvonil v božjo slavo. Tudi jaz, je govoril Simon Lovrenc, tudi jaz sem zimski gozd v novembru, reka ponikalna, slepec, ki išče pot do vsega, tudi jaz vem, da je zemljepis ptičji let, tudi moj jezik je prepad jezika, nemi jezik spominjanja.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani