Janez in Pavel sta tri leta hodila v šolo; že sta znala po nemško brati, pisati in računati. Vsak večer so vsi trije glasno vkup opravili večerno molitev in konec molitve je mati vselej rekla: »Molimo še za vajinega očeta, da bi srečno nazaj prišel, da bi mu Bog srečo dal v daljnih krajih.«