Takrat mi je bilo za sekundo zelo neprijetno in težko; čutil sem se neokretnega in onemoglega; zaželel sem si svetlobe; hotel sem okreniti glavo, da bi videl svoje goste in da bi govoril z njimi; prišlo mi je tudi na misel, da bi sevzdignil s postelje ter šel pogledat k oknu. Zakaj tam zunaj je najbrž še sijalo sonce - večerno jesensko sonce s svojo mehko, božajočo toploto; obrnil bi obraz proti soncu, da bi mi sijalo na lica; razgalil bi si prsi, da bi me božalo po njih; razprostrl bi roke, in če bi stisnil pesti, bi ostali v njih sami zlati sončni žarki ... Ali zaprli so me v sobo, položili so me na posteljo in mi zagrnili okno s črnim zagrinjalom.