klic (4.204)

Hlapci z bičem razženo tlačane.	KLIC	IZ VRSTE TLAČANOV Grajski, grajski! Vsi odidejo	A
Jaz sem hčerka tvoje zemlje in tvoje zemlje	klic	je bil, ki me je klical, da prinesem glas tvoje	A
Udarci po vratih. Z one strani	klic.	CVEKELJ: Gospod Primož ... gospod Primož	A
brezskrbne oči - sreča je kakor groznica, je kakor	klic	smrti, čisto bližnje, ki gleda človeku naravnost	A
Slovenska legenda »Odpríte!« pred rajem začuje se	klic,	In nékdo potrka tri krati; Že s ključi za pasom	A
. / . / stran 118 . / Vró vaščani vkup na	klic	sosédov, Sredi na selo vsi vro, Tisoč úst pa	A
nam, o sveti Florijan!« Od vseh strani obupen	klic	se sliši: »Vodé, vodé...Ne stoj!	A
105 JEŽE Globoko v severozahod odprta	klic	in barva rahlega prostora, ki oberoč z izpranimi	A
se vojska in od vzhoda do zahoda bo odjeknil	klic:	»Svoboda!« Takrat radost zakraljuje v slednji	A
čuval jaz jih bom zvestó.« A zastonj je ves moj	klic,	ne privabi srečnih ptic. Razkropi se vse krdelo	A
dvigni se, naglas zapoj; ljubezni glas, veselja	klic	naznanja príhod naj cvetíc! Ptici Zapoj mi	A
dalji čuti je. Če teče bolj, če bolj hiti,	klic	vedno dalje se glasi. »Počakaj, ljubček moj	A
Hrast šepeta, prerok brez oči v višavju sliši	klic.	Dan je mrtev, ves izpolnjen, edinorojeni je	A
Past je skrita v trnju, osatu. Slišim	klic.	Ne dovoli spečemu, da pretrga bel obok.	A
Hrast šepeta, prerok brez oči v višavju sliši	klic.	XI.	A
Hrast šepeta, prerok brez oči v višavju sliši	klic.	Demona so v drevo vklenili, mu pobelili lica	A
svetilka, svetilka. . / . / stran 140 . /	Klic	Zakaj umiraš na belem stopnišču? Človek kleči	A
dvigala do boga, a zdaj je utihnil sredi temè	klic	njegov iznad temè. VI Eni hočejo nazaj, a	A
razdelku Večer se poganska piščal razvname kot	klic	in krik ljubezni, kot silna, potešena in narasla	A
skobec; zamrl je njihov krik in trušč. Na moj	klic	se je oglasil gospodar od zgoraj, češ da streže	A
večera. Iz te zamaknjenosti me je zdramil rezek	klic	izpred župnišča: »Gospod nunec, gospod nunec	A
prišle prav, ko je zadonel prek dežele papežev	klic:	„Osvoboditi Sveto deželo!”. 37 Križarske	A
je bila pesem otožna; ne koračnica, ne bojni	klic,	ampak mehak sen, izpoved trudnega človeškega	A
ukaže Dragič, ki je zdaj z vso dušo razumel ta	klic.	Nato se zamaje in pade na obraz v zeleno otavnico	A
Zakaj sem padel?" se vpraša. Od nekod prihaja	klic,	ki ga zdaj prav dobro pozna in zato mu je lahko	A
poznamo svoje delavce in kje se izgublja njihov	klic.	Pri tem moramo vedeti predvsem tole, da umetnost	A
bi jo potešil. Kadetka pa je le slišala moj	klic.	»Ooo‐hooo...«	A
zapuščeni gmajni. Od daleč se sliši pokanje bičev in	klic	priganjačev, mukanje volov, kratek krik in piskanje	A
»Očka! ... Očka! ...« prileti iz daljave	klic	mojih otrok. Zdramim se in se naglo	A
obrazu. »Otrok!« prileti od bajte pretresljiv	klic.	Oba se okreneta.	A
»Stric! Stric!« se zasliši Borisov	klic.	Sova in Mali obstaneta za trenutek,	A
vrtincu. Toda polka še ni pri kraju, ko udari nov	klic:	»Mir!	A
proti vratom, ko mu skozi lobanjo preleti oster	klic,	da se ustavi, kakor bi imel notri poseben gumb	A
času na pravem mestu. Vatovic, nekje iz gneče	klic:	Vatovic, čakaj. Oči grejo po množici, mamica	A
Natakarica, konjak. Vajena kretnja, izurjen	klic,	avtomat jo sprejme, glava pokima, roke nagnejo	A
hitreje, nenadoma teče, ne ozre se na semafor, na	klic,	žvižg, kampavičakajte, nič se ne ozre, zdaj	A
Kujbišev, in ustne ti grejo narazen v krik,	klic,	kurbe preklete fašistične rečeš. Zdravo,	A
pomislil. Spodaj, na poti med ogradami, je zaslišal	klic.	Obrnil se je in videl starca, ki je nepremično	A
ki bi mu vlili upanje in odvrnili misel od	klic,	ki jih je čutil v krvi in mušjega brenčanja	A
žareče nebesne strani je prihajal komaj slišen	klic,	ki je dišal po ljudeh, po hiši, po suhem.	A
zelenih planjavah zbirajo svoje ovce, kjer njihov	klic	odmeva v zamejenem, obvladljivem prostoru.Tja	A
Ni ga končal udarec. Končal ga je	klic,	oster kot nož. Kopno.	A
mrtvec kričal in živec molčal. Bil je sicer	klic,	ki je pognal morjačkovo dušo iz telesa na morske	A
prijel za obroč na vratih, ga je ustavil rezek	klic.	Za klicem je prišlo še nekaj moškega klokotanja	A
duša zletela s tega obličja, ko je priletel	klic	in ga končal?Ali ne gnezdijo rakci v teh ranah	A
in stopil naprej. Stojte. Gneča je zanihala,	klic	je šel skoznjo, kot rezilo skozi nabito skupino	A
vsako sedmo leto obide čudna želja, hrepenenje,	klic,	da bi se odpravili proč, skozi gozdove, preko	A
napornemu, čeprav nevarnemu, to je notranji	klic	človeka, ki se je tako odločil.In sploh, kam	A
zaklical, tiste, ki so spali, je prebujal osamljeni	klic,	kakor boben iz daljave, kakor da bi klical zvonove	A
Zdaj je vedel, da je spal in da sta beseda in	klic	prihajala iz nedoločene sanjske pokrajine, ta	A
je naseljevala groza, usta so se odpirala za	klic,	za krik. Tisti vitezi in paži, ki so se samodejn	A
cerkvijo z uzdami v rokah, so zaslišali nekaj kot	klic	ali krik in so se spogledali.Spogledali so se	A
razumel tisti krik, ki so ga bili slišali, krik,	klic	njegovega gospodarja s svojimi nevarno pronicljivimi	A
samo za hip, samo z neznatno slutnjo, da bi ta	klic	utegnil biti v nekakšni zvezi s tistim stavkom	A
in ljudje. Vendar je mladi nadvojvoda vedel:	klic	usode pride samo enkrat, takrat se mu je treba	A
velike Mehike, toda tudi sam je zaslišal isti	klic	usode, ki je našel Ferdinanda Maksa v Miramaru	A
drugemu. Oziroma vsem, ki so sposobni slišati	klic	usode.In ko so pluli mimo Lošinja, daljnega	A
da je vse to treba prestati, kajti gnal ga je	klic	osamljenega cesarja. Osmega januarja 1865	A
nedokončanega zapustil. In prav je bilo, kajti	klic	vladarske usode je hotel, da iz svojega življenja	A
očitno vdrl v zemljo. Čez dva dni je slišal isti	klic,	in spet smeh, tokrat z ulice.Zdaj je izvedel	A
videl ljubljenega cesarja Maksimilijana. Njegov	klic	me je pripeljal v to deželo in ne bo mi dano	A
nobene pri roki, in zagotovo je spet zaslišal	klic	usode, ki mu je naročala to ali ono veliko dejanje	A
odšel za slepečimi prividi, ki jih je imel za	klic	usode. Ko je za hip umaknil pogled od vse	A
Kadar je prihajal sam od sebe, ga je razbil	klic	z ulice, glasbeni utrinek, migetanje žive slike	A
bila zaposlena, ob večerih je čakala na Petrov	klic.	Peter je v N.Y. urejal stanovanje.	A
ugledali med skalovjem nad predorom, potem je spet	klic	opozoril, da stoji med grmovjem in se ne gane	A
k vrhom pročelij, njegov odločni in kovinski	klic	tja gor k robovom streh, da v tej tišini burjasto	A
skozi katerokoli steno ali okno prišel kak	klic	nazaj.Pa ni nič, čisto nobenega glasu nikjer	A
ni, a v tem trenutku pride daleč iz globeli	klic.	Sence prihajajo nekje iz notranjosti, prav jasne	A
dolgo ni nazaj. Potem nekdo zakliče, spet ta	klic	iz globeli, tak gluhi klic, in glej: kolona	A
zakliče, spet ta klic iz globeli, tak gluhi	klic,	in glej: kolona se vrača.Gotovo je ista kolona	A
brzela mimo in ga vlekla k sebi. Zaslišal je	klic,	krik, ko je zaslišal tudi grmenje ladijskih	A
Je kdo videl Alojza Mraka?« Njegov	klic	se je v notranjosti skozi vežo in hodnike pomnožil	A
kamenje v že zdavnaj razbita okna. Pojavil se je	klic:	Vse paznike za jajca na kandelabre! Nikjer ni	A
umika ne bo - da ne bo več le lažni preplah,	klic	k orožju, pa spet vrnitev v sobe in preklinjanje	A
mati takoj oglasila, kot bi čakala na njegov	klic.	Zazdela se mu je nekoliko prestrašena.	A
mu ni verjel niti besedice, ker da laže. Ta	klic	ga je rahlo prizadel in hotel je za njim, da	A
žensko in že odrival, ko priteče Juri. Na njegov	klic	primakne zopet čoln, in Juri skoči vanj. »He	A
puščico iz samostrela. Krohot »ni pogodil« in	klic	»streljaj brž!« sta se menjala zaporedoma.Strašna	A
klicati svojo teto, očeta, Vita Lazarja. Njen	klic	se je oglašal od visokih sten; živa duša mu	A
iz nje grom topov, žvižganje krogel, obupni	klic	umirajočih. Pot do kolodvora ni bila dolga.	A
mladih trav prinesi mu kdaj iz noči jelenov	klic	in vonj sledi v belem stišju poka led ledena	A
spominu nobene, ki bi lahko imela kak razlog za	klic,	še manj pa seveda take, ki bi lahko kakorkoli	A
nadstreškoma postajnega načelništva ali le petelinji	klic	oddaljene okrepčevalnice, okoli katere stopicljajo	A
bi bila ukrenila in kako naj bi bila njegov	klic	pravilno razumela, prihajala sem do drugih sklepov	A
Agularjevega hotela završil svoj opoldanski	klic,	sta se Bajić in Vilar odpravila na komisarjev	A
sekundantov, je zaoril iz sto in sto grl navdušeni	klic:	»Živio Bajić!«Nekateri so vpili: »Svakom zlu	A
nas, je na licu mesta zbrano ženstvo poslalo	klic	v svet: »Fant je!«Toda klic je bil prenagljen	A
ženstvo poslalo klic v svet: »Fant je!« Toda	klic	je bil prenagljen. Opiral se je zgolj na obliko	A
ozirali vanj ljudje, razločil je hripavi sinov	klic:	»Tat, tat, tat!« ‒ tramvaj je vozil mimo, skočil	A
gospod avtor ponovil: »Haloo!« in je ponovil ta	klic	v vprašujočem tonu, spodbujajočem hkratu, očitajočem	A
je dar nebeški, in ti trga uho njegov obupni	klic:	»Lačen, lačen, lačen!«To je strašno!	A
samo pri nas mogoče, da oko postave čuje obupni	klic	gladujočega otroka in križem drži roke.Oziroma	A
Oziroma je uho postave tisto, ki čuje obupni	klic	in drži roke kakor rečeno.V imenu zbranega suvereneg	A
Janez je ves trepetal. Spet trkanje in	klic	in prošnje in prisege ter mogočne obljube.Vse	A
razpirale, dokler ni strašnega molka presekal	klic:	»Hči, kaj si storila!« Ančka se je zgrudila	A
glejte! Če martinčka ni bilo na skali, je na	klic	pritekel izpod grušča po muho.Tudi ni bilo treba	A
premišljeval, kako bi kljuboval. Ker ga gospodarjev	klic	ni privabil, mu je Hudournik nesel kost za bajto	A
kakor druge krati, če je zaslišal Hudournikov	klic.	Še bolj počasi je opletal po skaloviti stezi	A
pa se mi je zazdelo, da sem zaslišal očetov	klic:	Hoj! Hoj!Umolknil sem.	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani