In kolesa so z njimi kakor krotke živali, kakor ubogljivi konjički. In fantje so zapeli: Monotono pojejo kraguljčki prah po cesti dviga se lahak In ujeta pokrajina je zadihala, se rešila bodal in samokresov in policijskih psov, čeprav je bila pesem otožna; ne koračnica, ne bojni klic, ampak mehak sen, izpoved trudnega človeškega srca. Zato je bila ta pesem njegova pesem, zato mu jo zdaj pojejo: konjički, ki vzdigujejo prah, in kraguljčki pozvanjajo, cingljajo lagodno, ko da jih utruja starost stoletij.