nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Kastiljska slika, poved v sobesedilu:
Oprava, ki je ostala na telesu trupla brez glave, je bila skromna, raševinasta, nikakor bogataška, toda obraz, nos, še zmeraj rdeče ustne na odrezani glavi, celo barva las in redka brada, vse je bilo tukaj, pred njim, nepreklicno tukaj! In paž je zdaj razumel tisti krik, ki so ga bili slišali, krik, klic njegovega gospodarja s svojimi nevarno pronicljivimi, svetlimi, nekoliko utrujenimi očmi, vsak dan videne poteze njegovega gospodarja, spoštovana in ljubljena glava, ljubljena in strah vzbujajoča glava je bila zdaj tukaj, odrezana od telesa, naslikana z živimi barvami, z vratu je kapljala rdeča kri.
Kratek hip, ki se je raztegnil v dolgo negibnost, je stal s splašenim srcem, ki je zdaj začelo ponorelo utripati pred tem nedoumljivim prizorom, potem je stekel skozi vrata in gledal v žareče rdečo kroglo zahajajočega kastiljskega sonca, ki je viselo nad valovito pokrajino, kakor da bi tam iskal odgovor na skrivnosten in nenavaden prizor, ki ga
je bil pravkar videl in ga ni mogel doumeti.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani