nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Petintrideset stopinj, poved v sobesedilu:
Oguljena aktovka mu vihra okrog telesa, ko pripoveduje, v lase si sega, odvrže zeto, jo pohodi, prižge novo.
Zdravo, tovariš Kujbišev, zakliče Pavel Vatovic že od daleč, Kujbišev, zdaj gledaš sem, tvoje nemirne, zmeraj iščoče zenice se gibljejo med obrazi in presledki, iščejo in ne vejo, da je mušica uperjena točno v sredo med tvojima obema nemirnima zenicama, pleše ti po glavi, sprehaja se po prsih, mašinca je uperjena med tvoje oči in naravnost v sredo prsi, ko gledaš, ko iščeš, zdaj se prst narahlo dotika petelina, samo majčken pritisk zadostuje in cev bruhne ogenj in žveplo, prijemaš se za prsi, Kujbišev, vroča kovina predira mehko tkivo tvojega močnega telesa, silno bolečino čutiš in veš, da te je zdaj končno doletelo, kar se te je tako dolgo izogibalo, prijemaš se za prsi in tvoje telo se zlagoma seseda na vroči asfalt, padaš počasi in zlagoma, to je Popajeva smrt, Kujbišev, in ustne ti grejo narazen v krik, klic, kurbe preklete fašistične
rečeš.
Zdravo, tovariš Kujbišev, zakliče Pavel Vatovic in sprošča korak, pomaha, zakliče, da bi oči govorca Kujbiševa mogle uzreti prihajajočo prijateljevo postavo, vendar ne vidijo, na vse strani se nemirno ozirajo, a znanega obraza ne ugledajo.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani