Ženska, je pomežiknil. Ženska? sem bil še bolj nejeveren, saj ni bilo v mojem spominu nobene, ki bi lahko imela kak razlog za klic, še manj pa seveda take, ki bi lahko kakorkoli izvedela, da sem se zatekel sem, v slepo ulico, skoraj na konec sveta. Kar nekam strahoma sem torej dvignil slušalko in vzdihnil tisti svoj zatiščani in najverjetneje tudi sila slutljivi: Ja, prosim.