Če se v prvem razdelku Piščal resda oglaša prapanovska piščal kot »potujoč les po razmetani reki, ki je bolj sipka kot sama«, se le ta piščal kaj kmalu pritaji med Tratami, med katerimi jo »preplanja severnica«, ki jo »zaprede v mrak kot kresnico«. Šele v razdelku Večer se poganska piščal razvname kot klic in krik ljubezni, kot silna, potešena in narasla strast, da »bom voljna in razvaljana«, čeprav se »zdrzneš, da sem breza«. Zdi se, da »copati, pripravljeni za zvečer«, sami podrsnejo v Zabrežja, v najtrpkejši del zbirke, v katerem »sva že jesenska«, saj so »mi prebujena jutra roso snedla«.