jeseni (19.229)

SIMON: Bom. LJUBICA:	Jeseni	se jaz oblečem v rumeno.Vsako jesen.	A
jesen, ni. Poleti je sijalo sonce na listje in	jeseni	je zlato rumeno.Pride Marjana in reče, takšen	A
takšen rumen kič, kako moreš to obesit nase.	Jeseni	se ne obleče tako.Imam rumeno obleko, veš.	A
polito mizo, kadar je zunaj prevroče. Sèm so se	jeseni	znosile tudi polne brente, grozdje se je sesulo	A
In šele jesen!	Jeseni	naš gozd zadiši in zažari.Takih barv še niste	A
OSKRBNIK KANTORJEVI GOSTJE KMETJE Vrši se	jeseni,	v malem trgu Betajnovi PRVO DEJANJE	A
morala obrniti v stran, če je kdo šel mimo. Od	jeseni	te nisem videla ... to se pravi ... nisem te videla	A
sva stala nekoč obadva kraj jezera, ob pozni	jeseni	je bilo, v oktobru; jezero se je narahlo zibalo	A
videl svoje torbe. Tako lepo sem jih naredil v	jeseni.	Z lisičjo kožo in zajčjimi tačicami sem jih obšil	A
Ti hočeš v Ameriko, kakor si šel na Hrvaško v	jeseni?	!Zaradi Ančke?	A
govorijo o Ameriki. Cela jata se bo vzdignila	jeseni.	Pa pijo.	A
Kako si otročja! Ko sem šel	jeseni	na Hrvaško, mi nisi branila. Ančka.	A
II. (V pozni	jeseni)	Tiho še, pretrgoma, počasi, vendar zopet poješ	A
konca 11 Neumni kes 12 O srce, kdo ume te? 13	Jeseni	15 Roži 16 Moja sreča 18 Srce samotno 21 Slovenska	A
življenje, smrt, samoto ... . / . / stran 15 . /	Jeseni	Pomirjen, utešen, ozdravljen od vseh skrbi	A
nesrečno, in jokala sem s teboj ... In	jeseni	proti mraku vrne se domú iz mesta; po	A
družice njene, takó lepó duhtéla je ... V	jeseni	hladni pa iz vrta krasnà pomlad zbežála je	A
jezeru priplule mi divje so gosi, to v mraku je,	jeseni,	in ko megla leži. Molči ves svet pod meglo,	A
so blago šumeča kraljestva ulice jesenov neke	jeseni	s priostrenim duhom po fini cementni talni glazuri	A
hrepeneli. Brez hrepenenja ne bi doživeli	jeseni,	ki prihaja zdaj, jeseni, ki ni naša in vendar	A
hrepenenja ne bi doživeli jeseni, ki prihaja zdaj,	jeseni,	ki ni naša in vendar naša bolj ko vse do zdaj	A
grobov kriči: Zaupajte, tovariši, verujte! V	jeseni	tej ni hrepenenje kalna voda, kot divji, hrzajoči	A
drug. A preko gór je daleč čez morje letel	jeseni	na jug. Rožica bela je hrepenela, da za škrjančkom	A
dnevi so potekli meni in kadar zame pride čas	jeseni,	neznaten list bom na življenja cesti in takrat	A
njenih dolgih res; dokler je ne odpeljejo.	Jeseni	naložijo vame mehko, dišečo otavo otožne spomine	A
kjer mnog prebiva zvest mi drug, ni môči mi v	jeseni	z brati s teh velih trat na cvetni jug. Z ognjenim	A
žaluješ in ne veš zakaj, ti si kot črno drevo v	jeseni,	ko razblesti sivino sijaj ... Mogoče bi rado spet	A
stran 84 . / Premišljevanje Kraška vas je v	jeseni	tiha, ovita v megl�, le tu in tam se zasvita	A
vetrček nama pihljal. Ko bom umiral, rad bi	jeseni,	takrat naj pride bela smrt k meni. Listje raz	A
zmeljejo v moko drobno, klip, klop ... Če mnogo v	jeseni	da zrna polje, klip, klop ... veselo potem se	A
, začenja rž cvetet′, ker kar polet′ cveti,	jeseni	dozori. Po polju se ziblje to klasje rumeno	A
Sva z ljub′co se pobotala, tidreja, tidreja,	jeseni	pa se vzameva, tidreja, dreja, tidrom. Če bo	A
Na podplatih julijska nevihta Naj me pere do	jeseni	Za vrata sem zaprla večer Le majčkeno sem	A
11 . / TAKA kot pavji jok v somraku žametne	jeseni.	Kot ledena sveča, ki se soncu noče.	A
In potlej: brez človeškega razloga navkljub	jeseni	zlati in obetu kot puntarsrajca bog visel bo	A
moško protje, ti pridvorniki v podkraju, ki v	jeseni	se zatravi! Ko vsaj bili bi zorni gorniki!	A
* * Menda je bilo dve leti kasneje pozno v	jeseni.	Nova železnica je živahno obratovala; poleg neštetih	A
drugačnim perjem, drugačnim kljunom. Ko smo se v	jeseni	znova zbirali, se je pojavil med nami Vlado	A
vozovi bolj zeleni kot sicer. Za Štefana pa ni	jeseni,	on mora s trga, da pričaka kot v vseh letnih	A
baraki. Takó je trpel André, dokler nas niso	jeseni	prepeljali v Dachau, in še tam se je kdaj pa	A
vzhajalo takó, kakor vzhaja v planinah? Pa	jeseni?	Da, in jeseni, kakor je zdaj jesen?	A
Pa jeseni? Da, in	jeseni,	kakor je zdaj jesen?Pa vsi tisoči cokel, ki	A
bo vstajalo sonce kakor vzhaja na planinah.	Jeseni?	Jesen je zdaj.	A
nedeljska gmajna in povsod samo barve obmorske	jeseni.	Samo tišina in barve pa njena igra, ki se on	A
francosko slovnico; a to bo prišlo na vrsto	jeseni,	Laura pa je živa kot morje in jutri bo morebiti	A
temni krošnji!... In kadar je sam, posebno proti	jeseni,	ki naznanja samoto in zimsko spanje - nemara	A
davili, a vendar je bilo vsem dobro pri srcu.	Jeseni	so nakopali krompirja, potem je prišla koruza	A
v teh novelah in komu je zbirka namenjena. V	jeseni	izide njegova druga zbirka novel ‘Bratje in	A
Naš Rod’, ki je tržaški begunec ‘Novi rod’. V	jeseni	pa izide pri Mladinski matici v Ljubljani njegova	A
poleti zlato klasje in oblaki cestnega prahu, v	jeseni	težki plodovi in otožno deževje, pozimi pa stara	A
leto dvakrat se je odpravljal: spomladi - v	jeseni	pojdem, ko bo sadje in grozdje dozorelo; v jeseni	A
jeseni pojdem, ko bo sadje in grozdje dozorelo; v	jeseni	- spomladi pojdem, ko bo sonce na gmajnah, takole	A
žalostnih brajdah, ko popravljajo vinograde, v	jeseni	jih vidimo ob trgatvi.Včasi je bilo ob trgatvi	A
Potem pa pride jesen. V	jeseni	je trgatev. Bendima je.	A
leto se pretegovati in se potiti. Da, samo v	jeseni	je malo veselja.Ob novi rebuli in pečenih maronih	A
stric Andrej, stari mornar, ki se je v pozni	jeseni	svojega življenja vrnil v matično pristanišče	A
Čas je pošiljal k Rodici pomladi, poletja,	jeseni	in zime. Sijalo je sonce, deževalo je, snežilo	A
tistem zidu je tičal trideset let. Potem je neke	jeseni	spet prišlo z gore hudo neurje.Utrgal se je	A
plahutajočih ptičev, preko brajd, v katerih je v	jeseni	zorel rdeč, sočen krvavoživ teran, preko glasnih	A
»Pa še kakšen!« se je zavzela teta. »Od	jeseni	enainštiridesetega.Prvi je izginil iz vasi.	A
zamolklim glasom ponovil besede, ki mu jih je bil v	jeseni	rekel pri zeleniki na polici za hlevom:	A
ure in ure strmel v strop, ki sem ga bil v	jeseni	prekril z belo lepenko, popisano z vsemi spregatvami	A
doživel v prvi svetovni vojni. Bilo je v zgodnji	jeseni.	S tepke pred hišo so padali prvi zreli sadeži	A
Do poletja ga bomo imeli. Nemara še do	jeseni.	Razmetavali ne bomo.	A
globoko pretresla, kakor nas je pretreslo v	jeseni,	ko smo samo mislili, da se je vrgla v vodo.	A
In to svojo vrnitev je odlašal od spomladi do	jeseni,	kajti denarja ni bilo nikdar prida. Posedal	A
povodnjim še dolga štiri leta. Od pomladi do	jeseni	ga je skrivalo zeleno listje vrbinih vej, pozimi	A
srečanje s Tinko. Nekaj dni preden sem se v	jeseni	odpravil v Gorico, so z velikim hrupom zagnali	A
ji kaže drugega,« so govorili. In res je v	jeseni	izginila brez najmanjšega šuma.Celo najbolj	A
- Stari? - Osemnajst bom imel v	jeseni.	- Oče?	A
brezskrbno življenje Venca Poviškaja vleklo do pozne	jeseni.	Nihče se ni zanimal zanj, pa tudi njemu ni bilo	A
Bernarda niso zapodili. Delal je vse leto do pozne	jeseni,	pod jesen pa se je spravil k Marjeti, ki je	A
Moči me zapuščajo.	Jeseni	ne bom dočakala, pri tebi bo pa zlatenica še	A
Tu je bilo vse v svojem prapočetku.	Jeseni	so goreli valovi.Na vršičkih razgibanega morja	A
mesta med drugimi ljudmi. V gosti megli, ki	jeseni	mezi skozi ulice Ljubljane, z notranjimi očmi	A
14. Nekega večera v pozni	jeseni	leta triinpetdeset zasliši pred hišo korake	A
vrhu hriba. Tisti popoldan se je odločila, da	jeseni	ne bo dočakala tukaj, tudi poletja ne, odločila	A
čas ugotoviti. Suha zato, ker je bila suha od	jeseni	in dolge zime, mokra pa zato, ker je bila mokra	A
vojak, zdaj njihov bojni zaščitnik v nebesih.	Jeseni	je nosil jabolka v kleti, delal je vse, kar	A
. / stran 362 . / za hrbet, potem so vse do	jeseni	ždeli na gozdnih obronkih ali v vaseh, dokler	A
najbrž je to že v poznem poletju ali v začetku	jeseni,	se pred hišo na bregu jezera razlega petje,	A
so se vračali z daljne božje poti, so pozno	jeseni	leta šestinpetdeset videli pri Ratečah. Bil	A
jutro. Vse življenje je preživela z njo, od	jeseni	dopomladi vsako leto.Septembra, ko se je v Tivoliju	A
Poletja so v Ljubljani kratka. Pozno	jeseni	in pozimi je za okni belo, en sam beli azil	A
vrtovi z gredami solate in rož, s hladno, po	jeseni	dišečo zemljo, z dimom zadnjih ognjev; s soncem	A
jesenska in hladna, včasih je pomladanska in topla.	Jeseni	je gotska, spomladi je baročna. Kakor cerkve	A
zgodilo. Potem ga vse poletje ni blizu, toda	jeseni,	nekateri menijo, da konec septembra, jeseni	A
jeseni, nekateri menijo, da konec septembra,	jeseni	pripelje iz Maribora avto, naložen s kovčki	A
mislim, da velikokrat smrdi po gnoju, da se	jeseni	človek pogreza v blato in da so tiste čumnate	A
Še prej pa, drugič, nanj. Pravzaprav je šele	jeseni	izvedel, kaj se je zgodilo. Leopold Markoni	A
hotel očetu nalašč kljubovati. Tako je bilo do	jeseni,	konec septembra pa se je pri Leopoldu Markoniju	A
mesec, potem ga bodo poslali v Buchenwald.	Jeseni	štiriinštiridesetega bo stopil skozi železna	A
bi že bežali proti jugu kot race spomladi...« »	Jeseni,	« se je zasmejal Rac. »Kadar hočejo, nesnage	A
doli do Močile v tisto jamo, ki sem ti jo bil	jeseni	pokazal. Tam je najmanj mraz, in noben človek	A
čudili, ko je pripeljal Juri nekega dne pozno v	jeseni	starega očeta praznično oblečenega s seboj.	A
zvonilo tako zgodaj!« se je branil Tetrev. »V	jeseni,	ko ni toliko dela, za eno uro gor ali dol,«	A
»Seveda. Konec	jeseni	zadremlje vsa zemlja.Drevje odvrže listje kakor	A
Z Janezom sva pol leta vsaksebi; ta pojde v	jeseni	k vojakom.« »Par let prej bi te vendar lahko	A
borovničevjem in praprotjo, nastlana v pozni	jeseni,	kadar trga slana z drevja pisano obleko, s šumečim	A
upanje. Mini se ni prav nič čudno zdelo, ko je	jeseni	prišla Logarjeva hči ponjo in po Tončka, da	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani