Donadonijeva ulica tiho leži kakor preklast težak, ki se je v prosti luki zaradi soparice zleknil pod zid skladišča v varljivo senco. Pred sabo ima na mizi francosko slovnico; a to bo prišlo na vrsto jeseni, Laura pa je živa kot morje in jutri bo morebiti spet prišla z njimi na škojero. Vsa zagorela, z olupljenim nosom, ki ima že novo, prozorno kožo.