nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
In vsak dan, ki bo prišel za jutranjim umivanjem in česanjem pred ogledalom, pred pogledom v njen vsak dan starejši obraz, v vsak dan ostrejše poteze, ki bodo vse bolj postajale poteze njenega očeta, bo prinesel tudi popoldan, drgnjenje bakrenih loncev, ropot kovinskih krožnikov v kuhinji pod njeno sobo, rezka smejanja deklet, zlivanje vode v odpadno jamo na robu dvorišča, tiho pregibanje krošenj gozda na pobočju proti Svetemu Roku zgoraj na vrhu hriba.
Tisti popoldan se je odločila, da jeseni ne bo dočakala tukaj, tudi poletja ne, odločila se je, da bo odšla.
Zvečer je stala pred vrati in gledala očeta, ki je skupaj s hlapcem jezdil s polja, po prašni cesti, gledala je ta znani prizor, v kateremsta bili silhueti obeh jezdecev vse večji, za hip sta izginili za bukovim gozdičkom, ki je ločeval poslopja pristave od širokih polj, kmalu zatem pa sta že hrupno razjahala pred hlevi, oče je s svojim mirnim ukazovalnim glasom dajal še
neka navodila, potem je, utrujen, prašen in zadovoljen, z naglimi gibi vlekel vodo iz vodnjaka, jo natočil v vrč, hlastno, zadovoljno pil z dolgimi požirki.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani