belo (9.607)

čarovniško kuhinjo. Kotli so stali tam z neko	belo	hudičevo tekočino, pa orodja, vsa tenka in lomljiva	A
MELHIOR V strahove in hudiče? ENEJA SILVIJ V	belo	ali črno magijo? HERMAN Tako na sploh ...	A
Odkrij telo. Jaz ljubim pod tenčico hladno	belo	polt.Veronika se umakne.	A
Jaz sem zadavil žensko. Kako je trepetalo	belo	telo.Njene široko odprte oči me gledajo iz vode	A
‒ Lepo roko ima, to je res! ‒	Belo	kakor kako dekle!‒ Je bolj bela kakor moja;	A
zadnjih delov nima in da so prednji deli le z	belo	žnóro vkup spahnjeni): Kaj, hudiča, je to za	A
stene, zdaj pa sem razločno zagledala ogromno,	belo,	gladko gmoto, narahlo razčlenjeno.In tebe, ki	A
Ti, Tončka? Kakor si mi tedaj v svojo	belo	kamrico, kajne? TONA Ti!	A
a tudi bolan in obupan, čeprav si je zgradil	belo	vilo sredi visokih dreves, z rondeli dišečih	A
rajša smejem, nego jokam, da se rajša oblačim	belo	nego črno, zameriš mi, da sem mlada in kmalu	A
- njeno telo ljubim, kakor je, to mlado in	belo,	blagodišeče... NOVLJAN zakliče: Greh je,	A
večja štirioglata nepogrnjena miza, spredaj	belo	pogrnjene gostilniške mize; lovske in pivske	A
drugi vagabundi; če ti je drago, zapalim svojo	belo	hišico na hribu, da ne bo nobenega sledu več	A
gostilnice. Opravljena je izba zelo enostavno; tri	belo	pogrnjene mize - ena blizu okna - navadni stoli	A
je kakor prej, le glavo in vrat je ogrnila v	belo	ruto; v roki ima svečo, ki jo postavi na mizo	A
se je izlila zarja na slamnik, na obraz, na	belo	bluzo ... kaj trepečeš? DOLINAR: Zapri!	A
vsepočez! ... Glejte, - smešno je, ali jaz ljubim to	belo	roko, kot da bi ne bila moja ...In samó še malo	A
stran 89 . / DEVETI PRIZOR Stara Vrza,	belo	oblečena, plane iz srednje izbe, kasneje za	A
Kje jo imate? Staro rdeče vino pa mlado	belo	dekle ‒ temu smo vselej prijatelji. DESENIČAR	A
tvoje ljubezni. ‒ Ker ima to žensko telo ravno	belo	kožo, gladko lice in iskre oči, pa naj bi posezalo	A
Oboje imam rad.	Belo	morje Adrijansko, da je res.Pij! Alenčica, pij	A
»Njiv, travnikov, hosto, vinógrad In hišico	belo	dobíš ... Lehkó se nevestice svoje, Moj sósed	A
in raka. Iz dalje pa mlad se ozira mož na	belo	rako, na venec rož in plaka ... Ponočni gost	A
dala, ko si me ljubó pogledala, in ko si mi	belo	rôko dala, vse si, ljuba, s tem povedala. Pel	A
trdó izustil, da vesela več ne bo! Ljubica je	belo	roko dala, proč se obrnila je, žalosti pa ni	A
zlatil svetlobo mehkih las, tvoj vitki stas in	belo	polt. Še vedno pred mano leskečejo tvoje črne	A
Tata, dôbo úto!« Oj, Emil, Emil, v čelce tvoje	belo	in v lice, s cvetjem dražestnim posuto, in v	A
Zapustil sem Zapustil sem ljubljansko	belo	mesto, zapustil v njem sem ljubico nezvesto	A
cesti stopal sem odmevajoči. Sijala luna je na	belo	cesto nad Šmarijem.Tam pred nebá nevesto sem	A
polzí čez modri val labud, ko z biseri si moči	belo	grud. Kedo je ta prelepa Gruzijanka? »Oho, prijatelj	A
vedela ona ni kaj ni kako in molče mu podala je	belo	rokó in besedo poslušala sladko; a ko se na	A
In pohitel je lovec k nevesti vesel in za	belo	ročico je ljubo prijel in poljubil na lica razvneta	A
di, hôja, ljubica moja! Aj, jaz pa pojdem v	belo	gostilno, aj, jaz pa pojdem, da te pozabim,	A
branil bodeš narod svoj! Oj, pastir za ovco	belo	dal življenje bo veselo. V ostrem trnju tak	A
zrožljal je s konja mož visok na klóp pred hišo	belo.	Poslušaj! iz nadvratnih lin z	A
razklada svoje čuda, razsipa po drevesih cvetje	belo.	In toplo sonce vabi ven čebelo, pastir rumene	A
čredami morja vihrala. . / . / stran 49 . /	BELO	OKO Ustnice stisnjene, redke besedice	A
- moj tožni konj zdaj že pripira	belo	oko. PRAH ČEŠNJEVIH KOŠČIC	A
moja sreča, k tebi duša si želi kipeča ...‘ Z	belo	roko okno si odprla, nísi náme se tedaj ozrla	A
ne hodi, a otožen pa nikar ne bodi ...‘ Z	belo	roko okno si zaprla, nisi name se tedaj ozrla	A
okleni, da povedem te sebó. Tam oblečeš	belo	krilo, brž v kapelo pohitiš - za drugá	A
njó, kdo vé, če ne bi mi podala ročico	belo	- za slovó? In vendar svoje bolečine	A
Daleč, v zadnjih solnčnih žarkih lesketá se	belo	mesto, - ali čuješ to šumenje kakor od	A
trenotek še naj gledam ti v okó. Ti svojo	belo	roko v mojo deni, privíj se k meni, ljubljenka	A
poljubim bledi mu obraz ...“ In glavó na	belo	roko naslonila je; solza se v očescu plavem	A
njen, jaz klečim pred njó. Kipí in trepeče ji	belo	teló, prozorna meglà je po udih razlita,	A
ti ustna drhtijo, v mojih rakah trepeče ti	belo	teló, od groze ti lica bledijo - ti ljubica	A
perotih dviga se do néba, do Jehove ... Ob	belo	róka Salomon opira trudno glavo, na čelu	A
sužnih prs nocoj iz njih zvenijo ... Ob	belo	róko Salomon opira trudno glavo, na čelu	A
seboj, da ljubim jo kot nekdaj. Kakó je	belo	njé teló, kakó sladkó nje lice, in moje	A
stran 73 . / njegovo lice je bledó, vse	belo	kot mrtvaški prt, temnó njegovo je okó,	A
pridi k meni, zapuščeni.‘ In prišl� je	belo	pismo, vse dišeče po parfumu, z zlatim	A
9 Ti govoriš takó hladnó, umikaš	belo	mi rokó; kedàr v okó ti gledam jaz, pa	A
obràz ... Samó enkràt se nasmehljàj, ročíco	belo	mi podàj, besedo reci mi samó, besedo	A
jasnem mraku pred menoj, v nemirnih prstkih	belo	rožo in nepok�j in strah v očéh -- v bojazni	A
poljubim bledi mu obraz ...“ In glavó na	belo	róko naslonila je; solza se v očescu	A
pohotna ti ustna drhtíjo; v objemu trepeče ti	belo	teló, od mraza ti lica bledíjo! Ti ljubica	A
jaz vidim njó, ah njó ... Kipí in trepeče ji	belo	teló, prozorna meglà je po udih razlíta,	A
perotih dviga se do néba, do Jehove ... Ob	belo	róko Salomon opira trudno glavo, na čelu	A
sužnih prs nocoj iz njih zveníjo ... Ob	belo	roko Salomon opira trudno glavo, na čelu	A
pregnan, povsod zaničevan. In ti poslal si	belo	smrt, tiran mogočni v prah je strt.	A
seboj, da ljubim jo, kot nekdaj. Kakó je	belo	njé teló, kakó krasnó nje lice, in moje	A
stran 94 . / njegovo lice je bledó, ah,	belo	kot mrtvaški prt; temnó njegovo je okó,	A
obràz goreči skozi okno lunin žar, síje v	belo,	krasno líce králjeve ljubimke mlade. In	A
razgrne in Slavína obstojí med vrati; lice	belo	skríva si v kopréno, zatrepeče glas ji v	A
žalostnem, mrtvaškem svitu zablestí zidovje	belo,	a na stenah, kot duhovi dvígajo se temne	A
zapuščeni.‘ . / . / stran 109 . / In prišl� je	belo	pismo, vse dišeče po parfumu, z zlatim	A
bílo takrat mrzlo, pusto srce moje, kakor	belo,	tiho polje pod meglenim zimskim nebom ...	A
Bela polja so, gozdovi, bela cesta je in gaz,	belo	lice ima dekle, ki iz vseh jo ljubim jaz. Bele	A
dan potem, v gospodov dan meden, v falzetno	belo	pročelje. 77 PREZBITERIJ	A
Ptica. Sraka iz haikuja. Črno in	belo.	Risba na sivem nebu.	A
se beseda zglasi, ki reče: To je črno, to je	belo!	Da vse nam gre narobe, kaj je krivo?	A
globoko Potopite se vodó; Ti pa, dèkle černoóko!	Belo	mi podaj rokó! Stisni me na persa svoja, Roko	A
/ stran 49 . / Ljubljana Pozdravi bog te,	belo	mesto! Nad tabo sivi, stari grad; Iz daljne	A
končano; Peljali se bomo v južno stran, V preljubo	belo	Ljubljano. Oh! ko me zagleda pred seboj, Kakó	A
Bog sprimi te, sivi, stari grad! Pod tabo	belo	Ljubljano. O zlata mati! sprimi vas bog, Na	A
V pok�j so ga nesli v južno stran Ob potu v	belo	Ljubljano. ‒ Turki na Slévici „Germade po	A
Iz smrečja tamnega bliščí Zvonik s cerkvico	belo;	Marija milost tam deli Med romarjev kardelo	A
me že čaka na pragu stojé. Objema ljubo me z	belo	rokó Pa vodi me v tihi hram sebó. Poljublja	A
Višinsko morje. Med hojo . /\ .. stran 29 . \/ Čez	belo	nebo zdrsne jadralna ptica. Gazimo oblak?	A
.. stran 8 . \/ Veter zlat izkleše križ in	belo	krsto razvrsti za njo pogrebcev dolgo vrsto	A
mogel nihče več tolči. . /\ .. stran 61 . \/	Belo	Utrujena sem. Bolna.	A
naše baže, beseda vsaka kaže; kar bo za tebe	belo,	se črno mu bo zdelo. Sveti Prometej O sveti	A
predice zvezdne bo obleko zašil, se pobarval v	belo	in v ognju se bo prekalil. Pozna stezo navzdol	A
delo, poslednja kaplja rose bo obarvala vse	belo.	Midva sva bila tam, v kraterju iskanj.	A
Vse je izgubilo svojo vrednost.	Belo	morje pomladne noči se razliva po poljih, vrtovih	A
nežno zapal je sneg. Sonce na oknu, okno je	belo.	Popki na glogu kot sneg.	A
Zašumelo je morje, ko si ti stopila z obali na	belo	jadrnico. Skozi Gibraltar v Ameriko. Dvigni	A
Kons Ti mirno spiš. Tvoje	belo	čelo je kot mesečina. Ugnan sem. od ljudi, od	A
pa videl sem njen obraz. Sijal je srebrno in	belo	in črne oči so bile priprte... Srečal sem jo pod	A
volje. . / . / stran 110 . / Češnja šumi Nad	belo	roko šumijo svileni rokavi. Češnja šumi.	A
Zakaj umiraš na belem stopnišču? To	belo	stopnišče je okrvavljeno, brat ‒ o, ne stopi	A
stran 141 . / Šli so in so umirali pred stavbo	belo	sveta, pred svetlim templjem umirali grenkega	A
tiho strmijo kalne oči. Spimo kot bolni, z	belo	obvezo na čelu. Z razpela nas gleda On.	A
stran 149 . / Pogovor s Trubarjem Tvoje srce je	belo	od davnine, je kot kos kamna.‒	A
‒	Belo	je, belo od mesečine. Ogenj ti plapola iz oči	A
‒ Belo je,	belo	od mesečine. Ogenj ti plapola iz oči v tihi	A
mojo ljubico, a kaj bi z ljubico, z ljubico	belo,	moji golobčki? Moje srce, saj ni več veselo	A
naj se Ii usločim, povej? Poglej, pred to	belo	bariero pokleknem naj zdaj in molim naj in mislim	A
ti sredi oči, tiha, opojna, tema prihaja, za	belo	ograjo panter preži. Rdeči atom I Skozi sivino	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani