naj (901-1.000)

spomenik ostane svež. Svet	naj	gleda nje zelenje bere	A
kdorkoli med rojaki napev	naj	tožen mi zloži, ko smrt	A
dobil je mir, zvenijo	naj	glasovi na dan pokopa	A
veke bode streglo, strme	naj	bi oznanoval, da v Tebi	A
knjigo ‒ dušni plod. O,	naj	žive in životarijo, drže	A
zbadljiva ali tožna? Kdo	naj	razsodi?‒ Tistih bralcev	A
napotje ne ti, ne ti, le jaz	naj	se rotim in kolnem rojstva	A
zdaj. In kaj o postelji	naj	tej velim? Hvaležen tudi	A
matere spomin, kako zatare	naj	življenja boj ‒ kako?	A
ljubeče matersko srce!	Naj	te ne motijo zvonovi brneči	A
»Nebeški mir Gospod	naj	da ti,« jaz molim naj	A
naj da ti,« jaz molim	naj	‒ ti pa, o mati, le mirno	A
stran 74 . / Da Bog	naj	milostni pozabi, kar je	A
duh zagrešil kdaj, da	naj	te nékoč vsaj povabi v	A
IV.	Naj	tudi jaz ti spletem kito	A
Umrje mati vsem prerano,	naj	tudi sto dožije let.	A
Iz čustev kito? Kaj	naj	pojem? Naj mislim li naprej	A
Kaj naj pojem?	Naj	mislim li naprej, nazaj	A
čela megle mi preženi!	Naj	gledam zemljo, delo Tvoje	A
razdeni! Sladak spomin	naj	se objame z upom, da vendarle	A
pesem! Iz globočine srca	naj	prizovem še eno pesem	A
pomladanskega zdaj dneva	naj	v prsih mi zatone tiha	A
prsih mi zatone tiha žal,	naj	zopet bolna duša mi okreva	A
vseh divot bogate skočili	naj	bi v jarem mrtvih črk	A
od zarje zlate zapremo	naj	se vam v problemov mrk	A
kórenu trhleno krasijo	naj	gomile moje tla, železen	A
doba, neviden vstanem	naj	iz groba spomina svojega	A
117 . / »Komu odprem	naj,	to povej! Odklej te jaz	A
osivel ‒ upati pričnem	naj	spet!«. Bere, moli v črni	A
glasno deklica ženi: »Kako	naj	te ljubi moj ženin, kako	A
mlina. Na grob zasadim	naj	cvetje novó, kropim je	A
kot pomladno sonce, kdo	naj	dopove ‒ oh tako sladko	A
sem želela od nekdaj ‒	naj	bil bi moj drug; naj njega	A
naj bil bi moj drug;	naj	njega modrost bi slovela	A
/ . / stran 148 . /	Naj	znal bi zjasniti vse tajne	A
življenja, stvari okrog nas,	naj	meje premotril bi skrajne	A
Kalijat zglasi se: »Jaz tudi	naj	njega opišem, prelepa	A
mene le on je izbral.	Naj	tudi bi nič ne imela,	A
usti, kar čutim, povem	naj	danès. Moj duh bi od njega	A
Neumnik! Hvalim	naj	usodo, da bil sem srečen	A
nogo, kdo bi potoval!« »	Naj	položim, zaslužni moj	A
klepeta, v nebo deveto	naj	me dviga, ali peha na	A
priroda, mati moja ti! Kaj	naj	bi želel več? En sam pogled	A
pokop, samo ‒ pomladi ne!	Naj	sneg na rakev prt mrtvaški	A
mrtvaški mi natke, vihar	naj	velo listje nastelje mi	A
nimam ‒ kdo odkrito? Vase	naj	se duh zagrebe, z lastno	A
čara duh in lik njegov.	Naj	smo tudi vse dosegli,	A
nisem znal, komu desnico	naj	tedaj podam morda za vekomaj	A
je venčala srca oltar.	Naj	bila je prva, naj bila	A
oltar. Naj bila je prva,	naj	bila je zadnja, na zemlji	A
človek živeti, da delo rodi	naj	obrest. In kakšno je tvoje	A
sreče zemlja ti ne da,	naj	tudi vsako željo ti izpolni	A
reši ga pokore. Katero	naj	izbere zmot? Ženo ubiti	A
njega zbrani vele mu, da	naj	vsaj ob smrti jim naznani	A
meni je jako žal! odkodi	naj	jemljem, te vprašam, odkodi	A
v bedo zabredel, trpi	naj	jo sam ‒ to vedno velim	A
viharno, pečalno, a kaj	naj	drugega ljubim kot žitje	A
Poglej, zdaj išči, kar	naj	ti bi hotel. zdaj žanješ	A
mu pokaže kopico. Pa	naj	jih je mnogo prijel ali	A
zdim za tihi grob. Kam	naj	bi torej šel?Na kraj,	A
temne sobe hrepeni. Pa	naj	bi z naglico goloba veslal	A
če tiste brke više!	Naj	le brado obriše! O, mene	A
kaj mi bo pamet! He, le	naj	beži, saj ji nihče ne	A
Laokoont, Trojanci pa zijajo	naj	na nas in Helespont!	A
Adijo, adijo! Ljubica,	naj	se obličje ti zjasni,	A
vse že rekel! A kako	naj	revež njen jeziček vstavim	A
jeziček vstavim? A kako	naj	revež deklico pozdravim	A
Kaj da z manoj hodi, to	naj	Bog razsodi, tvoja bradica	A
.. stran 74 . \/ Pa	naj	hodim, Ahasverus, križem	A
sta brez mej, ah, kje	naj	iščem te, povej? Oh, kje	A
pripluli na tankih perutih,	naj	se na trnih pobodli bi	A
trnih pobodli bi krutih,	naj	bi poginili, krasni metuljčki	A
na te šumeče vodice!	Naj	se, naj se spominjam sladke	A
šumeče vodice! Naj se,	naj	se spominjam sladke nje	A
na te mirne ravani!	Naj	se, naj se spominjam na	A
mirne ravani! Naj se,	naj	se spominjam na njen pogled	A
pravde, neprestani boji!	Naj	bližnjega krščansko ljubi	A
brodarje. A glej, kako	naj	ti pristan odpre, kako	A
ti pristan odpre, kako	naj	te valov, neviht obvarje	A
upre očesci k nebu vdani,	naj	reši jo nevarne tovaršije	A
jo nevarne tovaršije,	naj	jo v samoto tiho, revo	A
ljubim, angel moj, kako	naj	ti povem?Jaz nisem jasni	A
božati! Kot cvet metulji,	naj	bi jasni sviti blaženstva	A
usta, lic solzà ne moči,	naj	tudi hrepeneče srce poči	A
No, zdaj je proč!	Naj	bisere na dnu mi čuva	A
Jaz vem - nikdar.« Kaj	naj	storim?...»Sovraži in škoduj	A
I O Adrija, kako	naj	te objame, kako te naj	A
naj te objame, kako te	naj	poljubi pogled moj! Ti	A
stran 162 . \/ IV	Naj	pijem, žena, vase tvojo	A
tvoja noč me razsvetljuje	naj?	... III O Bog svetlobe	A
svoje svete domačije! O,	naj	mu žarek milosti zasije	A
brez svojega Boga; a	naj	li rastejo vonjivi cveti	A
neizraženi in neizrazni,	naj	srce te čuti ne v sladki	A
drobnih cvetov po livadi,	naj	vekomaj i jaz s teboj	A
umrla ženica mojà, kdo	naj	bi tolažil njih jok?	A
mezinca ni ti mogoče?	Naj	ga da majka. Spi že...	A
brani, le stiki bodejo	naj	čisto izpeljani, le eden	A
mladost, dekleta! Svétjem,	naj	ne bo zaspana, ki cvetó	A
druzega gori. Ako spava,	naj	bo zdrava, ak me skuša	A
ko se zate je unelo,	naj	ne bo prihodnje dni!	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  401 501 601 701 801 901 1.001 1.101 1.201 1.301 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani