naj (1.201-1.300)

naj požge vso sivino,	naj	požge vso praznino, naj	A
naj požge vso praznino,	naj	ogenj gori, naj nikoli	A
praznino, naj ogenj gori,	naj	nikoli ne ugasne, naj	A
naj nikoli ne ugasne,	naj	prežene ves hlad, naj	A
naj prežene ves hlad,	naj	zaneti ognjeno pomlad	A
brnenja kvadratastih koles,	naj	te izbrusi jeza in doneči	A
izbrusi jeza in doneči bes;	naj	te zaganja roteča kri	A
zaganja roteča kri teles,	naj	te izmesi v grozeči kres	A
stiska zakrneli vrat,	naj	ne bo le brat tvoj brat	A
reklamira strah in moro ‒	Naj	te zaganja le ogenj tistih	A
. / . / stran 32 . /	Naj	zabuči vihar udušljivih	A
vihar udušljivih svetov,	naj	brizgne trohneča skaža	A
svojega noža, kavalir ‒	naj	spi ob tebi in boža tvoj	A
svojega noža, kavalir ‒	Naj	vedno ljubova le tvoj	A
žari? Le brez vonja	naj	kot v temi ljubav prva	A
cvetličji duh, posuši	naj	vas ta moj vražji napuh	A
si mladost. Zaživim	naj	v prostosti, kot radost	A
radost zbežiš ‒ ljubim	naj	‒ kot zla slutnja pred	A
kar srce mu teži ‒ Kako	naj	svet le celi pomiri mu	A
od staje pa pastir si	naj	odganja! In brez moči	A
in dolgčas! Zopet luč	naj	nebeška že nam sončni	A
nevihti molčijo livade ‒ pa	naj	sonce blešči, jeza božja	A
Izidor. Alenčica, Alenčica,	naj	sveti Izidor varuje lepo	A
lepi dvor! Iz hrama ajda	naj	diši, naj očka ti živi	A
Iz hrama ajda naj diši,	naj	očka ti živi, štej doto	A
zbežala. S tabo, noč,	naj	se pomerim! Pa ni noč	A
njegovo rast, in sonce nanj	naj	sveti! Kaj nagelj nam	A
zavej sredi urnih maš;	naj	se dnevi vrste kot svet	A
cesti, kam srce drugam	naj	misli? Vzad, poglej, kipe	A
klije, hej, visoko hmelj	naj	zraste, v vresju dekle	A
njegovo rast, in sonce nanj	naj	sveti! Kaj nagelj nam	A
bi šel! Kdor misli to,	naj	v pot mi stopi; izginila	A
Izidor. Alenčica, Alenčica,	naj	sveti Izidor varuje lepo	A
dvor! Iz hrama ajda	naj	diši, naj očka ti živi	A
Iz hrama ajda naj diši,	naj	očka ti živi, štej doto	A
Bog dal je, da bije, pa	naj	grem po gozdu in naj grem	A
pa naj grem po gozdu in	naj	grem čez polje, prostosti	A
zavej sredi urnih maš;	naj	se dnevi vrste kot svet	A
odreši nas vročine!	Naj	v dimih megle se pode	A
rajši svoje bliske! Gore	naj	tam, se vnemajo ljudem	A
pravice sva vsaj, ‒ in stoji	naj	ti ‚jutri’ na zidi ...«	A
pojdi, Pedanj ‒« Na glavo	naj	svet se postavi, vsak	A
dekle, in mnogokaj večno	naj	spi, le ljubezen do te	A
spi, le ljubezen do te	naj	gori! Res, oženil bi	A
rad jo imam ... Res, zato	naj	živim, kakor ptic pod	A
cesti, kam srce drugam	naj	misli? Vzad, poglej, kipe	A
zbežala. S tabo, noč,	naj	se pomerim! Pa ni noč	A
vi, on je naš, z nami	naj	spet živi! Kar je vzel	A
ljudi ‒ dragega draga	naj	zapusti, sprave z gospo	A
gospo, če si kdo želi, tja	naj,	svetujem mu, ne zamudi	A
prelepi opravi obišče vas pa	naj	svireli in cimbale v loko	A
potočijo radostni raj,	naj	ondi usnivajo dete obreda	A
prav tebe sprašujem, kako	naj	se razlezem po travniku	A
razlagalski stroj; poezija	naj	se prebira skozi sito	A
mésa. A zdaj počivajo	naj	drugi posli, zagosti čem	A
»Sinú« puščica tretja	naj	zadene. Ti, ki ime ti	A
solzna«, če mi ni po godi,	naj	grem iz nje, velevate	A
lépo, blago vžgana, očeta	naj	te ljubi in vodnika.	A
domače sega gore: Kam ták	naj	ide? vprašam vas, gospôda	A
klinom, z lumpom lump	naj	se pobija! Kriví naj se	A
naj se pobija! Kriví	naj	se pravica in zavija;	A
nepogumno; kam, vraga,	naj	še človek vprašat hodi	A
trobojno, orožje svetlo suče	naj	desnica; dom kliče nas	A
‒ Naprej, pa	naj	si sam razbijem čelo!	A
literarno učiš; iz tebe	naj	modrost zajema mladina	A
med subjektivne ergo	naj	se deva! Kedor ne ljubi	A
prsih se mi taja. Prvak	naj	pride, hočem ga objeti	A
za hinavca se ogreti,	naj	sili me zapoved najostreja	A
priložnosti; poskusi eden	naj,	do danes ní še: pošteno	A
pošteno pesem, v prozi	naj	kaj spiše; ne kažite se	A
Sloven do brade: kako	naj	ti po naše rečem?‒ Kljunstvo	A
bolj pogreza. Svet čuje	naj	moj glas: Mi nismo taki	A
si ostala meni zvesta,	Naj	srečne ure bog ti dá,	A
ljubega v naročje tvoje	Naj	kmalo spet me pripeljá	A
drúg sedaj objema te;	Naj	v strúp se méd mu spreobrne	A
Sladki strup vmori me	naj;	Ti si mi življenje dala	A
Poljub ji nesi moj gredóč;	Naj	mirno mi in sladko spava	A
. / stran 10 . / Okó	naj	mi zasije tvoje, Zasije	A
jaz gorjé, Vsak gorjé	naj	svoje nosi! Pariz Nisem	A
deklè! iz očés, Ko prej	naj	ti gledajo jasno! Montmoren	A
roka Izlije sreče méro	naj	obilo, Pa kmalu s tabo	A
Pa kmalu s tabo združi	naj	otroka, Ki serčno ti pošilja	A
tvojih sem bregóv, Kjer	naj	hujše bolečine Teši bistrih	A
potem zaspati, Zagerne	naj	me večni mraz. Rad slišal	A
zemlaj! pasti In zadnji dih	naj	mi zbeži. Zastonj, drevo	A
zdavnaj več ne bo. Veselo	naj	življenje vživa, Saj pride	A
Tolaži, boža mi sercé;	Naj	bo resnična, ali kriva	A
naročji bi slonela, Spomin	naj	te ne moti moj! Ostani	A
morjé; Ž njim igrá valov	naj	sila, Križem jaz deržim	A
poti se deržite, Jaz pa	naj	po svoji grem. Po deželi	A
ljuti me vetrovi Potopé	naj	v dno morjá! ‒ Veseli	A
stran 43 . / V naročje	naj	ti naslonim glavó, Otožnost	A
pot do sreče pravo? O	naj	molčim, kaj serce tu mi	A
grahu korenina, Resnica	naj	nad vse ti sveta bó!	A
ogreva; Vsak prime kozarec	naj	v desno rokó, Deklè pa	A
Deklè pa na steni objema	naj	leva; En dober poljub	A
deklet, Skerbí pa prežijo	naj	zunaj pred vrati; En krepek	A
knjigo nam debélo, Kako	naj	ti prilog slovenski rabi	A
rabi; Slovenec slednji	naj	jo hitro zgrabi, Gotovo	A
stvarnik vstvaril rekoč:	Naj	možu revnemu bo na pomoč	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  701 801 901 1.001 1.101 1.201 1.301 1.401 1.501 1.601 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani