naj (1.301-1.400)

sanjah me iz volila. Da	naj	budim zaspane Slovence	A
mlake. Po polji cvetočem	naj	rajši hodi, Zahaja pa	A
moja pohujšuje, Prehúdo	naj	se ne togotuje: Res ni	A
želim in zdrave. Pomisli	naj	vsak prislovico tisto	A
Mati, mati! oh pustite,	Naj	kropít ga z vami grem	A
prigovarjajte mi revi, Da	naj	ne jokam se nikar; Ne	A
ubij te grom! Vrag pije	naj	c tábo, jaz pa ne bom	A
nesreča, To greh, pokora je	naj	veča. Ko divjo zvér brat	A
O svet, o svet! česá	naj	se deržím, Kaj svéto naj	A
naj se deržím, Kaj svéto	naj	mi bo, kam naj oko Obračam	A
Kaj svéto naj mi bo, kam	naj	oko Obračam vérno, ko	A
nežno hrepenim po ženi.	Naj	le pada beli sneg in zabriše	A
domačijo, pusti mirno,	naj	te izselijo, naj se tvojih	A
mirno, naj te izselijo,	naj	se tvojih žuljev drugi	A
vrtnic. In v tvojem srcu	naj	ta kri kot lep spomin	A
in matere pregnali, pa	naj	bi mirovali? Nikdar ...	A
sina ubili, ženo so ... kaj	naj	bi ženi storili? Nisem	A
ki borite se v gorah,	naj	ne bo vas zame strah,	A
A jaz živim, živim in	naj	rodim otroka njim, ki	A
Preplitva je še boja struga,	naj	izdajalska kri do vrha	A
da sem zdrav. A kam	naj	pišem?Ste doma ostali	A
me ne skrbi, ‒ vrabček	naj	drugam zleti! Ali morda	A
kaj dobim, kje o mraku	naj	zaspim, kje ogrejem si	A
ptičica cvrči? Kakó topola	naj	brez listov zdaj šumi	A
listov zdaj šumi, kakó	naj	ptičica na goli veji žvrgoli	A
sveti Jurij spet prijaše!	Naj	le srečno jezdi po poljanah	A
moje zlato, moje vse!	Naj	te še zadnjikrat pozdravim	A
zadnjikrat pozdravim, še enkrat	naj	se te nazrem, še enkrat	A
stran 15 . \/ Spomenik	Naj	bo izmed mojih pesmi tudi	A
izruje strt in zlomljen bo	naj	hrast, pa še kljubuje	A
stran 55 . \/ Kaj pa	naj	povem? Vsi mi pravijo	A
preveč molčeča. Kaj pa	naj	povem, da vam bo všeč	A
planine! S tvojim združi	naj	svoj spev vihar, ki ti	A
življenje vrisk jasni	naj	tvoj! - Sestrice, pojdimo	A
vam, kristjani! In kdo	naj	obiskati vas, mi brani	A
dolin tebi skromno pesem	naj	zapojem: vedno bode živel	A
In jaz, otrok tvoj,	naj	pozabim nate? Dolina,	A
selo - šteje štiri hiše;	naj	pero najljubšo izmed njih	A
soncu pod neba obokom pojo	naj	ti potočki z jasnim zvokom	A
počitka išče, tu pa kar	naj	zalega se redi! Godba	A
Nemočni se predajo kaj pa	naj	proti smrti!? Lahko preobračaj	A
je bil!? Za trud pa	naj	mi avtor bo hvaležen,	A
zamrmral: »Kamor gre bik,	naj	gre še štrik!« Kajn je	A
Če ga in če je ženska,	naj	pokliče! II.	A
moj krog in vabijo me,	naj	spet jih zabavam, naj	A
naj spet jih zabavam,	naj,	kot nekoč, bom spet njihov	A
zgodilo! Pusti lepo,	naj	velikani spe. Še vse prehitro	A
pogubo, vetru v breme,	naj	bo tako!Kaj morem jaz	A
poza, jaz pa pomislim:	naj,	če keš imajo! Iz objema	A
moti me prav nič, kar	naj	prši!) grem in nazaj pogledam	A
oranžno sveti v sobo. Kar	naj!	Navajen sem na to svetlobo	A
a ta je podarjen, pa	naj	mu bo. Gospa, ki prej	A
všeč kot na peronu? Pa	naj	tu gnezdi, če jo tam je	A
pogledam, ko razgraja. Kar	naj	sopiha, na vsa pljuča	A
Dokler imam psa,« govori, »	naj	sluh kar šepa!« »Sem sem	A
vzeta. Šepnil sem mu,	naj	nič ne gre na pot, naj	A
naj nič ne gre na pot,	naj	bo doma, da se bova igrala	A
bi najbrž nič dosegel;	naj	bo, kot je, v lepši paket	A
POJASNILA Kljub temu, da	naj	bi bila lirika, še posebej	A
so ime dobile zato, ker	naj	bi bilo od tam do Celja	A
pršu guor, kua se godi	naj	jenkrat skupi je dobiu	A
grudi, ki grenko diši	naj	skoz moja pljuča zemlja	A
čutim seme, ki žene kali	naj	misel, ki niha med temo	A
daj mir njegovi duši,	naj	pokoja mu ne ruši moja	A
vselej se pač nekdo joče.	Naj	na moj rovaš gre sreča	A
pridem in kakor plamen.	Naj	ne bo kaljenja v meni	A
ne bo kaljenja v meni,	naj	bom kakor tulipan saj	A
odhajam in kakor upanje.	Naj	ne bo nemira v meni, naj	A
Naj ne bo nemira v meni,	naj	bom kakor tulipan dan	A
se naslanja na veter.	Naj	ne bo bojazni v meni,	A
ne bo bojazni v meni,	naj	bom kakor tulipan vse	A
oditi od ljubega a kaj	naj	mu rečem? Da je v polju	A
morju, svojemu morju,	naj	črno žalost prežene.	A
nož, da zabodem sonce!	Naj	mu izteče zadnja kaplja	A
izteče zadnja kaplja krvi,	naj	umre. Naj umremo z njim	A
kaplja krvi, naj umre.	Naj	umremo z njim človeške	A
obraz in roke in vse telo	naj	spere z mene prah, posušene	A
obraz, roke in vse telo,	naj	opere z mene prah, posušene	A
jasne v nas upri oči,	naj	moj dom te zopet vidi	A
Kedór pa srečo uživa sam,	naj	še solzé preliva sam!	A
gore v goró se glasi.	Naj	drugi okoli po sveti si	A
grmi: »Rešitelj Jefte	naj	živi!«‒	A
vsekdar Ta sveti žar,	naj	živo bi gorelo, Enako	A
ni mi žal! Svet zabi	naj!	Ti ga ne zabiš!	A
pregnanstvu se joče, in prosi,	naj	sreče zapravljeni kraj	A
tudi poloti! Ne čutiš ‒	naj	srca ne vara te čut!	A
naše življenje, življenje	naj	bode ti delaven dan!	A
trpeč ljubezni kip. Tam	naj	kedàj še moj pepel počiva	A
stene večne ječe ‒ pa	naj	spomin me veseli?! Zdaj	A
čeprav težkó mi je slovo;	naj	meni teče solzna sraga	A
srčnó na delo sveto to;	naj	teče meni grenka sraga	A
v peči ognjeni, zlatar	naj	iz tega ti ključke sková	A
čaroviti tej lepoti? Kako	naj	duše čut vesel o čudu	A
duše vzdišem koprneče: »	Naj	grem, naj grem s teboj	A
vzdišem koprneče: »Naj grem,	naj	grem s teboj še jaz!«	A
zavesa meglena, izgini,	naj	svobodno zopet se pase	A
šteje naša vas, z mano	naj	zvesté družice zdaj se	A
sodba je taka: za rakev	naj	lipa še čaka! OLJKI	A
oljčne veje in snopiče. O,	naj	te oljke, kjer bi bile	A
zvestó za njo skrbim,	naj	sveti sonce, zvezde jasne	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  801 901 1.001 1.101 1.201 1.301 1.401 1.501 1.601 1.701 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani