nič (1.101-1.200)

prihaja ... »Vse skup to	nič	ni! Vedomec, ti para,	A
skozi zid. Meni ni tudi	nič	kaj lahko, pa da bi skoro	A
in zaspi in ne boj se	nič!	Pesem Prelepa noč, pomladna	A
Ti čula, noč, si, v	nič	razvej! Tinka Zate ni	A
obljubi, sakralno skalni	nič	drobljivega zamolka med	A
kontraste? Znotraj teme je	nič.	Na vse strani hlastam	A
Bil je prijazen.	Nič	več EX LIBRIS, le še IN	A
me sploh boli? Vem,	nič.	Napisala bom pismo.	A
Sprehajalcu ni potrebno	nič	drugega kot da hodi in	A
spominek. Vratar se ni	nič	obotavljal, kot bi bil	A
dileme dalje. Njej se	nič	ne more zgoditi ‒ pot	A
se je na vso moč. Toda	nič.	Očitno je bilo, da bo za	A
turistov ... Oh, o tem raje	nič.	Rjave gospe Rjave gospe	A
Meta in pelin! Pa	nič	zato, prijateljicam sem	A
fronto ‒ razprši se v	nič.	Prhek kot stara nit leze	A
seje ognje? V kateri	nič	se zgrinjajo iskre? Kdo	A
prikrade; vse vidiš tí,	nič	ni ti nemogoče. Oblast	A
Kar si stvarila, nima	nič	obstanka, nič noče več	A
stvarila, nima nič obstanka,	nič	noče več ti vzhajati in	A
drugo spanje, Dramilo naju	nič	ne bo; Zaspé tam tudi	A
tém besedam, Serce zanje	nič	ne vé; Serce pravi mi	A
kriva, Da me le teši,	nič	ne dé! Ko je sercé še	A
serce velí, Če mari ti ní	nič	moje izgube! Ti pomnila	A
name, ne boj se nikar, Tu	nič	se, deklè! ti zgoditi	A
ljubezen je, ne pa prepir, Tu	nič	se, deklè! ti zgoditi	A
‒ ‒„Če si pa ti,	nič	delj ne hodi, Ustavi se	A
Tebi dobro se godi,	nič	ne veš, kaj so skrbi!	A
Če vam to ni prav,	nič	me ne skrbi ‒ oj, žulaj	A
ogolim. Če vam to ni prav,	nič	me ne skrbi ‒ oj, žulaj	A
Če vam to ni prav,	nič	me ne skrbi ‒ oj, žulaj	A
Če vam to ni prav,	nič	me ne skrbi ‒ oj, žulaj	A
vej. Če vam to ni prav,	nič	me ne skrbi ‒ oj, žulaj	A
otec moj. Pa moj otec	nič	ne ve, nič ne ve za božji	A
Pa moj otec nič ne ve,	nič	ne ve za božji dar: nič	A
nič ne ve za božji dar:	nič	ne ve za sončni žar, za	A
Pravljicam lažnjivim	nič	več ne verujem. Kralj	A
Dolina moja, dom moj	nič	več nisi! Le včasih se	A
nevarno; pozdravim ga. On	nič.	Razumem to!	A
a se ne bo spremenilo	nič	bistvenega. Še en ubogi	A
poje o domačem kraju.	Nič	kaj vzpodbudnega ne poje	A
si vse in zdaj sva si	nič.	Vse je ostalo v nekakšnem	A
gleda, zvite in zadete in	nič	kaj ni prizanesljiv in	A
težijo. Pišejo, pišejo, pa	nič	ne spremenijo. Pot mimo	A
dežju (ne moti me prav	nič,	kar naj prši!) grem in	A
življenje ni zaslužil	nič,	le čudne votle face v	A
kmalu smo se v kratek	nič	spustili. S pričakovanjem	A
sedel, predse bolščal,	nič	govoril; za hip pomislil	A
bolščeči in mrtvaško beli,	nič	kaj opravljeni za takšen	A
da bi vlekli me za nos,	nič	kaj po Šraufencigrovo	A
vzeta. Šepnil sem mu, naj	nič	ne gre na pot, naj bo	A
vrtel Smodeta, in, skozi	nič	sluteče sanje, skozi leta	A
XIII. In skozi	nič	sluteče sanje skozi leta	A
izgubil, ob njej mi ni bilo	nič	manj hudo; kljub tému	A
Z resnico ne bi najbrž	nič	dosegel; naj bo, kot je	A
spanec vzel je vid in skozi	nič	sluteče sanje, skozi leta	A
različnim pogledom na	nič	hudega sluteče člane družine	A
vzel je vid/ in skozi	nič	sluteče sanje, skozi leta	A
objavljam v celoti (če že	nič	drugega, lahko z njo dokažem	A
biu Splavar; nism biu	nič.	Iz babam ob vinu dneve	A
Kaj bom tam?	Nič.	Niti tega ne bom videla	A
življenja bo zrastla od	nič	na neskončno, kot zraste	A
zagrebla v kožo vem, ni moja,	nič	ni moje; vselej se pač	A
tulipan vse se menja,	nič	ne mine. Ljubim zdaj za	A
vedno. V življenju pa se	nič	ne konča za vsakim danes	A
mi polni blažena vera v	Nič,	ki me bo vzel vase. Nikjer	A
dolgčas Z ljubeznijo ni	nič	več: če je bila - je minila	A
Tu je, dragi - govori.	Nič	ne misli, ko z naporom	A
vrti. Tudi on ne misli	nič,	le kot včeraj in kot lani	A
spavaj, angel šibki, ki	nič	ne veš še, kaj je svet	A
od trume vesele? In	nič	po krilatih ti sestrah	A
svetloba jim dana. Nesvetega	nič	še ni prišlo v ta hram	A
srcé, in lahkó perut,	nič	ne veš, kaj je gorjé,	A
napojena, ki bol poznaš le,	nič	dobrot, oj mati vdanega	A
zlate vinske griče, te	nič,	te nič ne miče njih južni	A
vinske griče, te nič, te	nič	ne miče njih južni sad	A
planinski raj! In to ti	nič	ni mar, da dragi srčno	A
v tej zimi ne molčite	nič;	saj tudi v golem grmu	A
sivca brez čuta ne gane	nič,	ne hrum, ne solzá potoci	A
a nihče ne more rešiti	nič,	vse sam brezsrčnik kupuje	A
občutka migajo; zvezde	nič	ne govorijo, zvezde nič	A
nič ne govorijo, zvezde	nič	ne čutijo! Tak si lepa	A
zginil čas bo sladkih sanj;	nič	ne bo se ohranilo, neg	A
teman je in molčí, nikomur	nič	ne govorí. Star sedemnajst	A
prsih nosim srce prazno,	nič	na svetu me ne mika, in	A
Jaz tvoj sem, ti moja,	nič	naju ne loči, ti moja	A
črno, tuje ime? Drsiva v	nič.	V krogli.	A
barikade. Indijanci ne vedo	nič	o gravitaciji. A dinamit	A
Pardon. »O,	nič.	« Sigaretta. Eine Edison	A
stran 122 . / Črni prepih	Nič	ni večnega. Nič.	A
prepih Nič ni večnega.	Nič.	Nič.	A
Nič.	Nič.	Sonce je razbleščalo svoj	A
je odprta v tem�. Prav	nič	ne vidim, po stopnišču	A
to počasno ugašanje?	Nič	velikega ni za nami, kar	A
Toda, glejte, jaz nimam	nič	več, moje srce je razbito	A
pred njo. Mati, poglej:	nič	nočem več od sveta, reci	A
zatajeno, skrito. In	nič	ni svetlejšega od tega	A
poslušali burjo in prav	nič	nismo spali; tiho o vsem	A
poslušali burjo in prav	nič,	prav nič nismo spali;	A
burjo in prav nič, prav	nič	nismo spali; mislili smo	A
molil boga in drugega	nič,	da za vstajenje mi je	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  601 701 801 901 1.001 1.101 1.201 1.301 1.401 1.501 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani