Banalno je končal, razbit pod vznožjem, naš tati - slišal sem nekje v meglí. Mravljinci so mi po telesu šli, zazrl sem se v vrt, v pomladne rože, naslednji hip pa sem v ta zgornji dnevni sedel, predse bolščal, nič govoril; za hip pomislil: nékdo me je nasmodil, a vsi bili so kakor neprištevni, v utrip bolščeči in mrtvaško beli, nič kaj opravljeni za takšen štos, ne takšni, da bi vlekli me za nos, nič kaj po Šraufencigrovo veseli... Da bi umrl?