Po travnikih sprehajam se, prelepe trgam rožice; oj rožice diše lepo, al zame duha nimajo. Ljudje krog mene se vrsté, se smejejo, se veselé; moj duh teman je in molčí, nikomur nič ne govorí. Star sedemnajst še komaj let zaničeval že ves sem svet, in vem, da v srečo to mi ni, pa mi srcé tako veli.