In skozi nič sluteče sanje skozi leta je bil Smode nekakšna rdeča nit. »Za božjo voljo, ugasn Prismodeta!« je vpila mama, jaz pa, kot pribit, vrtel sem Še pomahal ni z roko, ki jo (ko šli smo s Svete Magdalene jaz, oče in bratranec) je non-stop bratranec pel, ponavljajoč refrene.