nič (1.001-1.100)

pahnil. pustiš li, da bi v	nič	izplahnil, iz nič nazaj	A
bi v nič izplahnil, iz	nič	nazaj v nič zakopan?	A
izplahnil, iz nič nazaj v	nič	zakopan? Kadar ustaviš	A
ocean. Ne preudarja,	nič	ne računi, zanjo vsa doba	A
poboljšal manj, osrečil	nič.	Pokojni vendar ostanite	A
samó spoznanje: vem, da	nič	ne vem. Jezikavcu Z	A
more me le smrt, le smrt,	nič	drugega na sveti.« Zavpije	A
zatajevanja, ljubček, ni	nič.	« Jaz pa sem bežal brž	A
vse človeku, a človek	nič	ljudem ‒ ‒	A
V obrambo za tebe se	nič	ne bojim, nič ‒ niti krvavega	A
tebe se nič ne bojim,	nič	‒ niti krvavega boja.	A
kaj jaz od tebe želim ‒	nič	drugega ‒ hitro me vzemi	A
da vem zdaj še manj kot	nič.	Da, pravo resnico Favst	A
zavesa. Jaz tudi tega	nič	ne verjamem, da ti bi	A
moreš, z besedami vonj!	Nič	ni, in vendar je nekaj	A
je torej, razmišljati	nič,	živeti tako kot nanaša	A
pri mladini, da ni sam	nič	boljši bil. Saj je proč	A
Tolažil bi te rad, deklič, a	nič	ne znam in nimam nič.	A
a nič ne znam in nimam	nič.	Samo to znam, samo to	A
Cecilija, Barbara, Nežka?	Nič	več ne krasi vas trpljenje	A
sedaj bodem strune napel,	nič	več te ne božal, ne gladil	A
šlo je v sveto morje, in	nič	več ga ni... Mir je, mir	A
jo poljubim na obraz. »	Nič	se, kraljičina, ne boj	A
gradič. En polič še pod	nič,	malo krače brez plače	A
njegova sladka čustva pa se	nič	ne rimajo... Ni vinca tako	A
si po stari domovini.	Nič	več te ni, ljubica prejšnjih	A
ozrem nazaj, ne vidim	nič!	...V obraz mi vetrc piše	A
jih mnogo je, brez glav	nič	manj. Bežim pred vami	A
stran 131 . \/ Sinček,	nič	se me ne boj! Zapustil	A
prav zares ni treba čisto	nič	pomilovanja. Bolj tebi	A
li morda vse, li morda	nič,	povej! Ah, Bog si vedi	A
planinskimi rožicami, a vendar	nič	ne opravijo umrla bo božica	A
smehljanja njenega in	nič	več se ne bi čutil tako	A
mu ni, za ženske celo	nič	ne mara. A kaj - če kegljam	A
polji; njene lepe oči že	nič	več ne goré, odšla je	A
Tihi gaj, mrtvi gaj že	nič	več ne šumi, le še malokedaj	A
.. stran 212 . \/ »	Nič	psov se, prelepa devojka	A
Saj nisem ne bolna, prav	nič	se ne boj, in tudi molila	A
. \/ Jaz nimam prav	nič	zoper to, ali ona je živa	A
Oj ti presneti pisar,	nič	drugega brez kron, vse	A
dverih, okencu tvojem...	Nič	več na vasi radostnim	A
Vzelo k sebi ga, in	nič	več ni sam... Zdaj visi	A
Ali k drugi sreči, prav	nič	manji, pot bi rad pokazal	A
veselje tuje, kak od sreče	nič	ne ve; kak s seboj me	A
bo zdrava, ak me skuša,	nič	ne dé; po nje zgubi, ako	A
Otémnil ni ga časa beg,	nič	manj ni bel prs tvojih	A
zapiral, bal ne bom se zanjo	nič;	nje obresti bom pobiral	A
skalovja mu, viharjov ne,	nič	več se na zvezdo ne ozre	A
takó od žén in deklet, de	nič	nobeni ne sme se verjet	A
bo lepote naga, Minerve	nič	ne prašaj, poj posili	A
kjer ne zmajejo dost′, al	nič	jezika, besed nemškvavcov	A
ko zjutrejna megla se v	nič	razide; kar v bukvah je	A
vstajále, de mal′, al	nič	ljubezen ne opravi, pri	A
mladosti zore, ki v upu	nič	imela ni podpore, skrivéj	A
in zavolj črke ne trpi	nič	škode, obhaja taka misel	A
odeje, mladik le malo, al	nič	več ne šteje, leži tam	A
Bogomila šla k očeti,	nič	več se nista videla na	A
--	Nič	več ne ljubim brez presódka	A
vlilo mi nebó? Da me ti	nič	več ne ljubiš, kaj	A
pozdrav in za drugega	nič	za nič drugega Olga	A
in za drugega nič za	nič	drugega Olga ne prosim	A
bodo prišle mostú pa	nič	čez. Če je daleč	A
in dvoje počez,	nič	mize, nič stolov nič	A
dvoje počez, nič mize,	nič	stolov nič posteljce	A
nič mize, nič stolov	nič	posteljce. Še en	A
zadnjikrat pri nas ...“ ”To ni	nič	čudno, draga moja:	A
moje cvetje vene ...	nič	ne žaluj, obrni se od	A
prišla iz kavarne,	nič	ne govoriš.“ Ne zameri	A
mu razlije po telesu.	Nič	več ni mesta ne ulic nikjer	A
To je sad in drugega	nič	... Ti sentimentalni	A
zadnjikrat pri nas ...“ ”To ni	nič	čudno, draga moja:	A
prišla iz kavarne,	nič	ne govoriš ...“ --	A
Saj tó ne bilo bi	nič	zlega, da ti bi ne	A
in sonce in dan, nam	nič	ni treba. JESENSKI	A
solzami nazaj, trpi,	nič	se ne boj: ki si ga	A
sijala - bi moja želja	nič	ne pomagala, ne dala	A
ti ne enega cekina!	Nič	naukov in željá!- Kar	A
-- še en smehljaj,	nič	več na vekomaj! EPILOG	A
le razodeni: kam!	Nič	ni me strah poslednjega	A
pomladi ugasne in zaspi ‒ in	nič	‒ nič ga ne obudi ‒ le	A
ugasne in zaspi ‒ in nič ‒	nič	ga ne obudi ‒ le ti, le	A
moji zemlji zaspiš, le	nič	ne sprašuj, ko prideš	A
Kaj, ti smrdi?	Nič	ne sprašuj!Le mene poslušaj	A
obvaruj! Le eno imaš, prav	nič	ti ne ostane, če jo izdaš	A
kajti nikoli ‒ nikoli ti	nič	jasno ne bo. Zato pojdi	A
krohot njihovih zločinov	nič	več ne tli. 7.	A
vprašanj, in še več in	nič	manj ‒ OSTRŽEK Kdaj	A
len in sebičen, prav	nič	dičen ‒ Pravijo (nekateri	A
otrpne v temi ‒ ne vidi	nič,	ne sliši nič, ne čuti	A
ne vidi nič, ne sliši	nič,	ne čuti nič, ga ne zanima	A
ne sliši nič, ne čuti	nič,	ga ne zanima nič ‒ Ne	A
čuti nič, ga ne zanima	nič	‒ Ne diha več ‒	A
smeli, kar se postaviti	nič	več ne da. Ah, ne ... ne	A
skozi zid. Meni ni tudi	nič	kaj lahkó, pa da bi skoro	A
smeli, kar se postaviti	nič	več ne da. Ah, ne ... ne	A
Ti čula, noč, si, v	nič	razvej! PESEM Ne bodem	A
svetlobe dneva medle v	nič	njih ne izgubi se sled	A
moj ves je preč, saj ni	nič	z napuhom ... Mislim, poročim	A
seno, a že vse ‒ kot bi	nič	ne bilo! »Kdo dobrih kristjano	A
še trenil, zbledel ni	nič	v lice; ni le deklic umel	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  501 601 701 801 901 1.001 1.101 1.201 1.301 1.401 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani